Kako je mogoče, da odrasel, zrel, izobražen človek leta 2013 govori o nerazumnem delovanju skrivnostnih zlih sil, potem ko kapitalistična sklada potopita škofijo, če zgolj navedemo besede odstavljenega nadškofa? Odgovor je pravzaprav izjemno preprost: Cerkev sama se je spajdašila s Hudičem, postala pohlepna, pogoltna in kapitalistična, prodala je dušo Skušnjavcu, popustila je. Namesto da bi vztrajala, kot je vztrajal Jezus, ko ga je v puščavi preizkušal isti Skušnjavec, se je preprosto vdala. Govorjenje o skrivnostih zlih silah ima zato zrno resnice: res gre za zle sile, le da niso tam zunaj, ampak so znotraj Cerkve, kjer jih njeni predstavniki seveda ne morejo in ne smejo prepoznati, zato imajo vtis, da so skrivnostne. Ali kot bi rekel stari dobri Freud: zlo je najprej v pogledu tistega, ki povsod okoli sebe vidi zlo.

Vzporednica z govorjenjem politikov, ko jih dobijo pri ponarejanju spričeval ali korupciji, je zgovorna: politiki takrat vselej govorijo o politični zaroti. Besednjak je torej nekoliko drugačen, a v bistvu enak: vselej obstajajo drugi (zle sile, zarotniki), ki nam hočejo nekaj hudega. Mi smo tako zelo pomembni na tem svetu in tako neverjetno neomadeževani, dobri in čisti, da je krivda za potope, korupcijo, ponarejena spričevala ali druge katastrofe vselej na drugi strani, nekje tam zunaj. Ni naključje, da JJ zato povsem enako kot dostojanstveniki govori o stricih iz (temnega) ozadja. Vsi so prodane duše.

Dostojanstveniki zato nadaljujejo in trdijo, da hoče nekdo ponižati Cerkev. Prosim? Cerkve sploh ni treba poniževati, ker se ponižuje že vsaj tisoč sedemsto let sama. Ne le s preganjanjem tako imenovanih heretikov, temveč tudi s križarskimi vojnami, s kurjenjem intelektualcev in modrih žensk pri živem telesu, s pobijanjem (na primer katarov, hugenotov), z razvijanjem primitivnega besednjaka, s katerim strašijo mlade duše, z nalaganjem občutkov krivde in grešnosti, z duhovniško pedofilijo in z drugimi škandali, zaradi katerih se je proti njim pred pol tisočletja dvignil Martin Luther, saj je s prodajanjem odpustkov kopičila gigantske vsote denarja.

Pravijo, da ima obglavljena Mati cerkev, ki je seveda revna kot po njej poimenovana prislovična miš, zdaj priložnost za katarzo, moralno očiščenje in duhovno prenovo. V resnici je nima in je niti ne želi imeti. Zakaj ne?

V prejšnjem prispevku sem začel razmišljati o pravi naravi feminizma, ki ga je sicer zelo malo, če odštejemo njegove popularne različice. Poudaril sem, da pomeni feminizem nekatere kvalitete človeških eksistenc, ki bodo v prihodnosti vse pomembnejše, pa ne le za RKC. Katere torej?

Do odgovora na zapisano vprašanje se dokopljemo, če skušamo dojeti, zakaj Marija Magdalena mazili Jezusa in zakaj ji Jezus umije noge. Primer je zelo preprost.

Večina ljudi težko razume, zakaj Jezus to naredi, saj imajo pred očmi zgolj prizor, ko MM umije Jezusu noge in jih briše z lasmi. Težko razume tudi zato, ker so skoraj vsi prebivalci zdajšnje Zahodne civilizacije  ujetniki klišejskega razumevanja moške in ženske narave, zato ne dojamejo, kaj pomeni v resnici biti duhovno bitje.

Odnos med Jezusom in Marijo Magdaleno je tak, da z lahkoto sežemo onkraj klišejev, če ga zares razumemo. Onkraj klišejev naletimo na čisto transformativno ljubezen, ki je v bogu. Predstavlja vir za refleksivne zmožnosti vsakega človeškega bitja, transformativno moč, zaradi katere se lahko preobrazi, prenovi in simbolno vnovič rodi. Jezus in MM pričata, da je transformativna ljubezen, ki ju veže, sila modrosti, ki človeškemu bitju omogoča neskončno kreativnost.

Kreativnost je torej povezana z ljubeznijo in modrostjo, zato ljubezen ni zgolj čustvo, ki veže dva človeka ali več ljudi. Pomembno pa je tudi to, da prav Jezus in Marija dokazujeta pomen medsebojnega odnosa, ne pomena enega samega človeka, pa čeprav ga imajo za preroka in odrešenika. Jezus sam ne more narediti ničesar, če nima okoli sebe učencev, zlasti pa Marije Magdalene.

Vsak človek je po naravi sicer zmožen za kreativnost, vendar se mora najprej preoblikovati v ljubezni, v njeni moči; transformirati se mora v duhovno bitje onkraj klišejev o moški in ženski naravi. Ne obstajata namreč dva principa, jin in jang, moški in ženski princip, temveč samo eden. To je transformativna modrost, ki je v bogu, ne v človeku. Človek se zato ne spreminja sam, ampak se spremeni, ko se ji povsem prepusti, ko se neha oklepati svoje klišejske moške ali ženske narave.

Mirno lahko rečem, da transformativna ljubezen, ki je vselej med dvema, na primer med Jezusom in Marijo, preobrazi človeško bitje, da se rodi kot povsem novo bitje. Brez transformativne ljubezni zato ni preporoda, renesanse, duhovnega očiščenja, katarze in vsega drugega.

Bistvo krščanstva je zato transformativna ljubezen oziroma modrost, ne pa tlačenje ljudi, češ da so grešni in da morajo biti pokorni. Greh kot tak namreč ne obstaja, kot pravi Jezus; o grehu govorimo šele, ko človek zavije s prave poti, ko se odreka svoji naravi, v katere jedru je natanko transformativna ljubezen oziroma odprtost do drugega človeka, ki je obenem vselej tudi odprtost do neskončnega ali do boga, ko torej sklene pakt s Skušnjavcem. Samo tako se človeško bitje dokoplje do modrosti, ki mu ne pove, kako naj živi, saj je kreativna, kar pomeni, da mu omogoča ustvarjati nove možnosti za drugačno življenje, ki jim Skušnjavec ne more niti blizu.

Če bi se RKC torej hotela duhovno prenoviti in moralno očistiti, če bi hotela razdreti pakt s Skušnjavcem, bi se morala takoj odpovedati zlasti vsem srednjeveškim dogmam, saj te ljudem onemogočajo, da bi spoznali in razumeli modrost oziroma naravo transformativne ljubezni. To bi seveda pomenilo, da bi imele ženske povsem enakovredno vlogo v krščanstvu kot moški, kajti v resnici niso pomembni empirični moški in niso pomembne empirične ženske ter njihove domnevne lastnosti ali zmožnosti. Pomembna je šele zmožnost enih in drugih za transformativno ljubezen, za odpiranje in duhovno prenovo. Natanko v tem smislu pride do polnega izraza spoznanje, da je človek duhovno bitje.

Človek torej ni telesno & duhovno bitje, saj je telo vselej v duhu, kot je nekoč pripomnil Foucault. Ne obstaja ločeno telo in ne obstaja ločena duša. Obstaja zgolj duh, ki je zmožen preoblikovanja, transformacij. In obstaja ena sama sila, ki tako preoblikovanje omogoča – ljubezen.

Ta je med dvema, zato se en sam človek ne more preoblikovati. Preoblikuje ga šele ljubezen, kot rečeno. Čisti mit je, da se človek preoblikuje sam, in prav tako je mit, da obstajajo skrivnostne zle sile, ki mu to preprečujejo, kajti Skušnjavec vselej zgolj odgovori na željo posameznika, in ničesar ne vsiljuje.

V tej zgodbi nima denar nobene vloge, kapitalistični skladi je tudi nimajo, prav tako je nima grešnost, nimajo je občutki manjvrednosti in krivde. Prenova Cerkve bi zato pomenila radikalni obrat od denarja, moči, zunanjih spektaklov, hierarhij k ljubezni. Ta bi postala to, kar ves čas že je: revolucionarna politična sila, ki je zmožna preoblikovati vse ljudi.

Bo RKC to naredila? Seveda ne bo, saj hoče moč, vpliv nadzor nad ljudmi, nad njihovo domnevno grešnostjo, poleg tega pa še spektakle, procesije, vraževerje in zle sile, da lahko dostojanstveniki stokajo, češ da hočejo ponižati Mater.