To the wonder, Terrence Malick, 2012.

Kaj je ta 'čudež', proti kateremu gre nekdo? In kdo je, ki naj bi šel proti čudežu? Ali je približevanje čudežu, za katerega tu gre, ali pa je to čakanje nanj – da se bo čudež zgodil, da bo dogodek (kot čudež) prišel do čakajočih? Ali se čudež zgodi (zgolj) tistim, ki ga čakajo, ali pa pride nepričakovano, kot strela z jasnega, ne da bi ga sploh lahko pričakovali? In ali je sploh mogoče biti/eksistirati ne da bi bila naša eksistenca pričakovanje čudeža.

Film Terrenca Malicka je izraz ali ekspresija izkustva, ki ga porajajo takšna vprašanja. Našo pozornost usmerja k nečemu (Drugemu): je usmeritev/oblikovanje/preobražanje pozornosti ali pogleda in želje, ki je na delu v pogledu – zaradi filma smo v zadržanosti, ki je pozornost kot nasprotje neprizadetosti, površnosti, nonšalanci, neodgovornosti. Izkustvo, za katerega gre, seveda ni isto kot ena izmed tisočih trivialnih stvari, ki se človeku zgodijo vsak dan – film ni izpovedovanje tega. Film se zanima za tisto Drugo.

Film T. Malicka je narejen kot tok, kolekcija fragmentov časa, katerih vsak se razpira in ponuja neko izkustvo, dovoljuje nam dostop do nečesa, kar znotraj vsakdanjih eksistenc pogosto ostaja nevidno, celo nezaznavno – trenutek postaja čisto trajanje, osvobojeno pritiska hitenja »naprej«, »k cilju«, tistega »še toliko stvari me čaka, nimam časa«, zaradi katerih so trenutki sploščeni, njihovo sosledje pa ustvarja vtis togega trajanja in pustosti. Dejstvo, da se trenutki življenja v vsakdanjem življenju pogosto spremenijo v nekaj pustega, izhaja ravno iz te zapore: trenutki so namreč (možnosti) trajanja, ki se lahko razvijejo (svetovi, ki so v človeku in ki tvorijo človekovo dušo, kot bi rekel Proust) – in kolikor se ne, okamenijo kot drobci brez smisla in pomena, svetovi, ki ostanejo zaprti in nedostopni. Prav v to razsežnost naših eksistenc nas povabi Malickov film.

Vstopamo v dogodke ali singularnosti kot odpiranja ali odprtosti tistemu, kar prihaja: prihodnosti kot à venir - z izrazom Jacquesa Derridaja. Prihodnosti, ki ni zgolj nekakšno mehansko nadaljevanje sedanjosti, ampak je natanko ta odprtost – prihod kot obljuba, zaradi katere se sedanjost ne more skleniti v pričakovanju reproduciranja ali reciklaže enakega. Prihodnost kot prihod tistega, kar vselej šele pride, ali nedoločenost, nedoločljivost eksistence.[1]

Izkustvo, v katerem je trenutek doživljan kot to vztrajanje v singularnosti časa oziroma njegovi odprtosti, nedoločljivosti biti (aeternitas, kot je izkustvo poimenoval Spinoza, za katerega je takšno trajanje-vztrajanje sinonim za dogodek, ki nima mesta v nekakšnem onstranstvu, nekoč po smrti, temveč je takšen odnos do časa tukaj ali po-stajanja). Film je narejen iz dogodkov, ki so včasih izjave, drugič podobe in glasba, pisma ljubimcev in meditacije o Drugem … Ta sam deluje kot nekaj čudežnega. Čudež je kot nepričakovan, nepojasnljiv – ne pa tudi nemisljiv. Ostati mora nepričakovan, kot presenečenje tudi za tiste, ki ga pričakujejo (K čudežu deluje kot presenečenje tudi za gledalca, ki pozna nekatere druge Malickove filme, npr. Drevo življenja ali Tanka rdeča linija). Čudeža torej ni mogoče pričakovati, razen kolikor pričakujemo nepričakovano. Skozi film – ko vstopimo vanj – se učimo živeti v pričakovanju nepričakovanega ali v Odprtosti.

Ko gre za čudežno, ni ničesar (več), kar bi bilo treba pojasnjevati – še najmanj s kakšno znanstveno metodo, ki naj pokaže, za kar naj bi tukaj »zares« šlo. Podobno je v branju in poslušanju pravljic: te pač niso narejene za to, da bi jih popravljali s kakšno razlago, jih nadomestili z drugimi, boljšimi ali »bolj pravimi« pojasnili ipd. Obstaja vprašanje, nizanje vprašanj, na katere film ne odgovarja. Vprašanja niso namenjena temu, da nanje (refleksno in papagajsko) odgovarjamo. Navajeni smo, da na vprašanja v vsakdanjem življenju zlasti odgovarjamo, in sicer tako, da odgovori vprašanja, ki jim domnevno ustrezajo, odpravljajo in nadaljnje spraševanje naredijo nekako odveč, zaradi česar se horizonti mišljenja zapirajo, ideje pa so vedno bolj nadomeščene z mnenji (problem poneumljanja, ki ni brez povezave s procesom vzgoje in izobraževanja[2]).

Zastavljanje vprašanj je namreč nekaj čisto drugega: življenja ali ek-sistenca je za človeka vselej vprašanje, kot je pokazal v svojih delih Martin Heidegger (čigar filozofijo režiser filma K čudežu nedvomno dobro pozna). Eksistenca je namreč čisto posebno vprašanje, takšno, ki na novo postavi razmerje med vprašanji in odgovori (če obstaja posebnost-čudežnost človekovega življenja, potem je natanko v tem, da eksistence, za katero je zmožen človek, ni mogoče skrčiti na življenje kot neko biološko danost). Človek je zmožen za eksistenco (odprtost biti, v kateri so trenutki, ki jih upodablja film). Odgovor na vprašanje eksistence je namreč eksistenca sama oziroma neki poseben način le-te.

Film, kakršen je K čudežu, nas uči živeti.[3] Čeprav v njem ne manjka žalostnih in melanholičnih trenutkov, je mogoče izkusiti željo živeti tako, kot vidimo živeti v filmu. Življenje se živi, kot intenzivnost (biti), v njegovem jedru pa je ljubezen. To je tudi meditacija ali poglobljeno premišljevanje o njej in o pogojih tega, kar je bistveno za eksistenco kot odprtost in odgovornost.

Derrida nadaljuje in pravi tole: »Concerning the name, the desire of God which can coexist with the lack of belief in any determinate God […]« (ibid., 69). Meditacije v filmu se naslavljajo na Drugega, ki ni imenovan. Želja, ki je v odnosu do Drugega in ki soobstaja z dvomom, z odsotnostjo verjetja v kateregakoli določenega, določljivega boga. Zato bi bilo prehitro reči, da je film religiozni nagovor ali apoteoza (krščanskega) Boga. V njem je namreč govora predvsem o neki dolžnosti, ki je povezana z zmožnostjo ljubiti. Slišimo namreč reči, da je ljubezen dolžnost. »Ti boš ljubil,« kot naj bi Kristus sporočal svojim učencem. Dolžnost ljubiti, je jedro eksistence, odgovor na to dolžnost naredi človeka za odgovorno, etično in duhovno bitje. Ta pa zopet ni brez povezave z gostoljubnostjo.

Filozof razmišlja o brezpogojnem gostoljubju.[4] Izkušnja čudežnega se najbolj darežljivo daje prav v ljubezni: ljubezen do Drugega se zgodi takrat, ko Drugi pride nepričakovano, potrka na moja vrata, ljubim takrat, ko Drugega ne sprašujem po njegovi identiteti, ko ji/mu ne postavljam pogojev, pod katerimi jo/ga bom pripravljen ljubiti. Izjava »ljubim te« je tudi trenutek, v katerem nastopi preizkus tega, ali bo nekdo (ta, ki mu je bila namenjena) pripravljen odgovoriti in sprejeti dolžnost ljubezni. Film prav na tistem mestu, ko ženska izreče svojemu ljubimcu »ljubim te«, dobi še posebej žalosten prizvok: ljubezenska izjava je lahko tudi brez odgovora, drugi ostane zaprt zanjo.

Absolutno ali brezpogojno gostoljubje se (vsakdanji zavesti) zdi nemožno, še doda Derrida. Vendar to nemožno ni nekaj nemogočega, ampak je neka aporija. V aporiji pa se volja do eksistiranja oziroma vztrajanja še najbolje izrazi. Ko ni nobene gotovosti, da se bo vse razvilo v skladu s predvidevanji in pričakovanji, ko smo lahko celo v slepi ulici in ne vemo, kako nadaljevati, ali pa se zdi, da za nadaljevanje ni več moči … - takrat se ponudi tudi možnost za odločanje (za od-ločitev, ki se vselej dogaja v nekem praznem prostoru, v neki še ne odločenosti, v neki ločenosti-od, in je pogoj sleherne novosti). Kot takšna je aporija možnost nemožnega.

Zdravemu razumu se zdi, da do Drugega ne moremo biti v odnosu absolutne gostoljubnosti - ga sprejemati brezpogojno, v čisti odprtosti. Ko sprejmemo dolžnost ljubiti, stvari nenadoma postanejo povsem drugačne. Kar se je še pred tem zdelo nemožno, postaja možno.

V tem je čudežnost eksistence, o kateri razmišlja film Terrenca Malicka.