Članek
Pesem Evrovizije, Alenka Bratušek in Moody's

Pesem Evrovizije, Alenka Bratušek in Moody's

Objavljeno May 18, 2013

Nekateri pravijo, da vse leto čakajo na tekmovanje za Pesem Evrovizije, ki ni nič drugega kot ena sama zabava, entertainment. Težko je sicer verjeti, da kdo nima drugega dela, kot da čaka na tak spektakel, toda ljudje imajo različne fantazme in lahko čakajo, na kar hočejo. Fantazme namreč podpirajo želje, da bi bilo življenje vsaj znosno, če že lepo in bogato ne more biti. V resnici je nadvse zanimivo, da številne pesmi, s katerimi prav te dni tekmujejo v Malmöju na Švedskem, v neskončnem morju povsem zlizanih klišejev, žargona na meji neumnega, nepotrebnih barv, pretiranih spektakelskih prizorov, nepotrebnih salt, skokov, premetov, kičastih oblačil, telovadbe, raztegovanja, slabih besedil in še slabše glasbe govorijo o – ljubezni. Tudi naša, ki je izpadla že na začetku.


Govorjenje o ljubezni je na takem tekmovanju kajpak že vnaprej obsojeno za takojšnjo pozabo, saj nima nobene zveze s tem, kar imajo sicer ljudje med seboj, ko govorijo o resnični ljubezni. A saj nihče ne misli, da bi moralo biti kako drugače. Spektakli so namreč namenjeni pozabi, čeprav imajo vselej tudi stranske učinke, na katere seveda njihovi ustvarjalci računajo.

Spektakli namreč niso namenjeni sebi, ampak imajo zelo posebno družbeno funkcijo, o kateri je Guy Debord že pred časom rekel tole. Spektakli so del spektakelske družbe, kar pomeni, da prispevajo k njenemu ohranjanju. In spektakelske družbe niso nastale po naključju.

Nastale so v sodobnem kapitalizmu, ki zmore vse, kar je bilo nekoč živo, spremeniti v reprezentacijo, simulacijo, ponaredek in kopijo ponaredka, kot pravi Debord. Življenje je zato sodobnim ljudem prikazuje na povsem edinstven način. Je kot velikanska posoda, v kateri se kopičijo spektakli. Pesem Evrovizije je zgolj eden izmed številnih.

Ljudem omogočajo in zagotavljajo občutek, da so posebni svetovi, v katerih lahko živijo, tako kot živijo risani junaki, ki nikoli ne umrejo. Življenje v spektaklih je zato videti več kot idealno in popolno, saj je kar večno, neuničljivo in brezmejno. V spektakelskih svetovih je mogoče uživati vse, ves čas, brezmejno in neskončno.

V takih svetovih ni odnosov, saj tudi niso potrebni ali predvideni. Ljudje so delčki spektaklov z določeno funkcijo. Dokler se je držijo, so lahko znotraj; če se je ne držijo ali je ne prepoznajo, pač odletijo.  

Prav ljubezen je vmesni člen med spektakli in ponarejenimi oblikami sreče oziroma zadovoljstva, saj je v resnici življenje v spektaklih ne le nemogoče, temveč je tudi neznosno, zato se njihovi protagonisti nenehno zadevajo z nečim, saj drugače ne bi zdržali. Oblike zadovoljstva so zato kapitalistični izdelki, fetiši, ki naj jih ljudje kupijo, da se bodo dobro počutili, medtem ko agencije, kakršna je na primer Moody's, ocenjujejo države in njihovo delovanje, ki je v Sloveniji iz tedna v teden bolj katastrofalno, zato se celo JJ upravičeno zgraža.

Ljudje naj se torej zadevajo v spektakelskih svetovih, da bi se dobo počutili, večno naj čakajo na nove spektakle, JJ bo sredi rdečega morja, ki se bo zdaj zdaj razklalo kot v svetopisemskih časih, še naprej na ego tripu, vlada pa bo mešala zrak in govorila o kapitalizmu s prijaznim obrazom.

Vlada to seveda dela, ker je popolnoma nemočna, pripravljena pa se je celo tako osramotiti, da grozi z nekakšno tožbo, češ da Moody's ne ocenjujejo pravično. Kot da je v kapitalizmu tako ocenjevanje sploh bilo kdaj pravično! Saj namen takega ocenjevanja niti ni pravičnost; nihče ni nikoli rekel, da je ocenjevanje pravično ali da hoče biti tako! Namen takega ocenjevanje je namreč pokornost tistih, ki so slabo ocenjeni, in kopanje v narcistični kopeli tistih, ki so dovolj bogati in veliki, da so vselej dobro ocenjeni.

Prislovična pohlevnost Slovencev in Slovenk zato pride še bolj do izraza. Ljudje namreč hočejo trpeti, zato sprejemajo ocene in se trudijo, da bi bili še bolj pridni. Obljubljajo vse mogoče, Alenka Bratušek ne pozabi vsakih pet dni omeniti, da nam bo zdaj zdaj bolje, čeprav celo ovce in zajci že vedo, da nam ne bo in da nam tudi ne more biti.

A to niti ni pomembno, kajti kdor hoče trpeti, ima vselej na voljo dovolj razlogov, da trpi in trpljenje še povečuje.

Ljubezen, o kateri prepevajo na spektaklu tam daleč na severu Evrope, je zato zgolj bizaren dodatek k megli, ki jo sicer prodajajo na vsakem koraku krošnjarji, ki hočejo pripomoči k ustvarjanju vzdušja, da je svet spektaklov za silo lep in da se ljudje v njem nenehno ljubijo. A svet ni lep in ljudje se v glavnem ne ljubijo, saj so preveč zaposleni s tekmovanjem na svobodnih trgih in z zategovanjem pasu, medtem ko večina tako ali tako zgolj trpi, saj tudi hoče trpeti.

Jutri zato ne bo bolje, temveč bo slabše. Prišla bo tudi trojka. Padli ne bomo naravnost v ljubezen, temveč v grozo. Ne bo se sicer zrušilo nebo, bo pa življenje iz meseca v mesec težje. Spektaklov bo še več, klišejev o ljubezni tudi.

Ljudje bodo plesali po korporativnem nareku, obenem zategovali pas, trpeli in ugotavljali, da bi bilo lahko še slabše. Ponavljali bodo za gospodarji, ki jim že nekaj časa pravijo, naj se potrudijo, da bodo uspeli. Privatizirali bodo vse, kar je mogoče privatizirati, tudi vodo. Kakovost življenje bo veliko slabša, kot je danes, toda niti to ne bo premaknilo ljudi, ki bodo še najprej vsako leto čakali na Pesem Evrovizije in navijali za te ali one lepo oblečene telovadke in telovadce, skakalce in nosilce žargona, novoreka in klišejev o ljubezni.

#Kolumne #Dusan-rutar