Članek
Janez kot steber, ki ne sme pasti

Janez kot steber, ki ne sme pasti

Objavljeno Jan 29, 2013

Vrednote slovenske pomladi moramo ohraniti, pravijo na politični desnici. Toda to so precej nenavadne vrednote. Poglejte, kot navadno pričnejo naši govorci. Zgodovinski spomin pravi takole: pred dvajsetimi leti so vrednote slovenske pomladi omogočile prekipevanje energije, ki je preplavila slovenske trge in ulice, dolgo časa potem pa so napajale slovenski razvoj v dveh desetletjih samostojnega življenja. Vrednote so torej čudne že zato, ker danes nikakor ni jasno, kako so lahko dvajset let napajale razvoj, ki nas je nazadnje pripeljal naravnost v temo. Kako torej lahko nenehno hitenje v svetli jutrišnji dan vodi naravnost v katastrofo, ki jo danes na svoji koži čuti več kot sto tisoč nezaposlenih, skoraj pol milijona revnih in velikanska večina Slovencev in Slovenk, ki jim vlada jemlje, kjer le doseže, ta trenutek pa se – tudi zaradi tega – z veliko energije zgrinjajo na ceste, ulice in trge ter govorijo o vstaji?


JJ, za katerega nekateri trdijo, da je steber, ki nikakor ne sme pasti, pravi, da opisano energijo čutimo tudi danes. Seveda jo čutimo, le da je očitno naperjena proti njemu! Treba je torej zdržati v pokončni drži, ki jo podpirajo vrednote slovenske pomladi, pravijo kljub temu njegovi pristaši. Na njihovih temeljih namreč lahko zagotovimo gospodarski razvoj, ustvarimo enake izhodiščne možnosti za življenje, podjetništvu pa zagotovimo normalno okolje, še dodajajo. Ali tako razmišljanje zdrži presojo, saj so tudi zadnjih dvajset let – zaradi iste energije in istih vrednot – počeli enako, pa je sedaj očitno, da se vse, kar se še ni podrlo, pospešeno podira?

Gospodarski razvoj je kajpak povezan z normalnim okoljem za podjetništvo. Tako okolje je kapitalizem, kar ve vsak otrok. Kaj bi lahko bil normalni kapitalizem? Vprašajmo koga, ki se na te zadeve spozna. Hugo Dixon bo kar primeren. Pred kratkim je na predavanju na univerzi Oxford zbrani smetani ljudi dejal, da svet danes bolj kot kaj drugega potrebuje zdrav kapitalizem (healthy capitalism). Zveni obetavno. In kaj je to?

Nič posebnega: to je sistem, ki zajema zlasti vitalnost oziroma energijo ljudi (vigour), njihovo dobrobit ali blagostanje (well-being), prožnost oziroma fleksibilnost (resilience). Takoj opazimo, da se slovenski ekonomisti, politiki in gospodarstveniki v glavnem strinjajo z uglednim gospodom, saj nenehno poudarjajo isto. Pa vendar. Kapitalizem je namreč zelo nestabilen sistem, ki temelji na svobodnem podjetništvu in privatni lastnini. Poglejmo torej, kako je s tem in kako je z  enakimi možnostmi ljudi na tem svetu.

Svet, v katerem živimo, je vsekakor zelo čuden. Živi peščica ljudi, ki so znotraj, in živi velikanska večina ljudi, ki so zunaj. Delitev je nadvse preprosta, in jo zlahka razume vsakdo. Najbogatejših sto ljudi na svetu ima v rokah skoraj dva bilijona dolarjev, kar je dva tisoč milijard dolarjev – to je tudi dva milijona milijonov dolarjev. Lani so skupaj zaslužili 240 milijard dolarjev. Vsi Slovenci skupaj, več kot milijon ljudi, so v istem obdobju zaslužili bistveno, neprimerljivo manj.

Sedaj pa razmišljajmo. Ali je mogoče pričakovati, da bo imela stotnija najbogatejših ob koncu letošnjega leta v rokah  bistveno več kapitala, kot ga ima sedaj? Je. Bo imela zato milijarda najrevnejših na tem svetu manj, ker bodo najbogatejši pač k sebi pritegnili še več kapitala, saj so podjetni, polni energije in prožni? Bo. Kako je potem z vrednotami, kot so pravičnost, enake možnosti in vse drugo? Slabo. So ljudje leni in imajo premalo vrednot? Ne bo držalo, saj delajo kot črna živina. Jih ima premalo kapitalizem? Nikakor ne, le napačne se uveljavljajo.

Uveljavljajo se vrednote, zaradi katerih se zlasti povečujejo razlike med bogatimi in revnimi. Znanstveniki, ki preučujejo vrednote, seveda niso povsem enotni, katere vrednote so v človekovem življenju najpomembnejše, a saj se o tem ne strinjajo niti vsakdanji ljudje, toda najpogosteje omenjajo tele: modrost ali resnicoljubnost; svoboda; samospoštovanje; mir, enakost. Vrednote so univerzalne, in niso v nobeni resni zvezi z letnimi časi.

Zlahka vidimo, da kapitalizem ne zajema nobene od naštetih vrednot, kajti modrost zamenjuje za ozko uporabno znanje, ki koristi industriji in lastnikom kapitala, svobodo razume le kot svobodo potrošnikov ali svobodo tržnih zakonitosti, o samospoštovanju sploh ne govori, ker se morajo ljudje delavci največkrat kot delovna sila sramotno prodajati na trgu za majhen denar, mir je ravno nezaželen, saj je vojaška industrija ključna za njegovo delovanje, enakost pa je tako ali tako zgolj sinonim za osovraženi socializem.

Katerih vrednot naj se torej oklenemo, da bomo zgradili boljši svet, čeprav ga že tako ali tako ves čas gradimo? Naj se še bolj oklepamo kapitalističnih vrednot in naj gradimo še bolj normalna okolja za biznismene, banke, kapitaliste in bogataše, da ne bodo obubožali? Seveda ne, saj te vrednote že dolga leta prav povečujejo razlike med ljudmi in utrjujejo pri življenju sistem, ki je v temelju nepravičen, čeprav ga poganjajo tudi vrednote, zaradi katerih nenehno raste, se neprestano spreminja in širi čez vse meje.

Morda je zdaj pravi čas za vrednoto, ki je navadno ni na nobenem seznamu vrednot in jo omenjajo le zelo redki ljudje. Ta vrednota je obenem tudi ključna človekova zmožnost – misliti. Mislim natanko na Rodinovega Misleca (Le Penseur). Velika nevarnost, ki danes preti Sloveniji, je namreč tale: ljudje iz obeh taborov bodo stopnjevali medsebojno obtoževanje in zagovarjali svoja stališča oziroma mnenja, vrednote in vse drugo, zato obstaja tudi nevarnost, da bo prišlo do spopadov – na primer osmega februarja.

Kaj pomeni misliti v tem trenutku?

Pomeni misliti sam kapitalizem. Ključno vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je tole: Kako v resnici deluje? Danes moramo razmišljati o prihodnjem sistemu, o novi proizvodnji in distribuciji dobrin, kot sta v preteklosti, ko je propadal fevdalizem, že razmišljala Ricardo in Smith, kasneje pa so razmišljali še Marx, Keynes in drugi; harvardski profesor ekonomije Richard B. Freeman pravi, da je sodobni kapitalizem zopet podoben fevdalizmu, saj o vsem na tem svetu odloča nekaj korporacij in posameznikov.

Zlasti Ricardo in Smith sta iskreno verjela, da je kapitalizem dober sistem, v katerem ljudje svobodno vstopajo v medsebojne odnose, sklepajo pogodbe in delajo v dobro vseh. Verjela sta v svobodo ljudi, v njihovo racionalnost, podjetnost, kreativnost, ustvarjalnost, zmožnosti za sodelovanje, solidarnost in vse drugo. Povsem jasno jima je bilo, da svobodni razumni ljudje zaradi zapisanega niti ne potrebujejo močne države, ki bi se vtikala v njihove dejavnosti. Privatna lastnina in trgi so čisto dovolj za srečno in zadovoljno življenje vseh, sta bila prepričana.

Toda Smith in Ricardo vendarle nista bila povsem slepa, zato njuna ljubezen do svobodnega kapitalizma ni bila čisto brezpogojna. Kapitalizem ima namreč tudi probleme. Naj omenim samo enega: neenakosti & nepravičnost.

Zakaj je to spoznanje pomembno za današnji čas? Pomembno je zato, ker se ljudje včasih naveličajo neenakosti in nepravičnosti kapitalističnega sistema, zato udarijo nazaj in terjajo redistribucijo dobrin oziroma profitov in kapitala. To je vse. Po domače: ljudje se včasih zbudijo in terjajo novo razporeditev kart. Takrat mora nekaj oditi v zgodovino, da bi se rodilo nekaj novega, takrat se mora kak steber ravno podreti, da bi zgradili boljšega, zlasti pa trajnejšega.

Ključno vlogo pri tem ima natanko spoznanje, do katerega je prišel Antonio Gramsci, ko je razmišljal o organskem intelektualcu in njegovi vlogi. Takole je razmišljal: vsak človek je lahko intelektualec in ne obstaja družbena dejavnost, iz katere bi bil lahko intelektualci izključeni; naloga intelektualcev je kreiranje novih misli in novih načinov razmišljanja. Sklep je samo eden in Gramsci ga zapiše takole: delavski razred mora ustvariti lastne organske intelektualce.

Če jih ne bo ustvaril, bodo namesto njega svet razlagali tradicionalni konservativni intelektualci in organski intelektualci iz drugih družbenih razredov – proti njemu, kajpak.

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar