Prvi del - Jezik

Velika Grčija, velika Nemčija, velika Rusija, velika Albanija, velika Srbija, Velika Britanija...nekaterim deželam pridevnik 'veliko' očitno bolj pristoji, kot drugim. Ali bi v družbo zgoraj navedenih lahko uvrstili tudi skovanko velika Slovenija? Povsem zlahka seveda ne, ker to ni nek izraz, ki bi se uporabljal tako pogosto, kot zgoraj navedeni. Vseeno pa lahko poskusimo vsaj določiti pomen tega pojma.

Za začetek lahko izhajamo iz primerjave s programom Zedinjene Slovenije iz leta 1848, ki ga je spisal Matija Majar Ziljski. Program je napovedoval združitev vseh Slovencev v takratni Avstriji v eno samo državno enoto, slovensko kraljevino v okviru avstrijskega cesarstva, kot enakovredno madžarski in nemški kroni, ki sta si takrat delili politično moč države, Slovenci pa so bili razdrobljeni med pet administrativnih enot.

Malo manj znano pa je, da je Matija Majar Ziljski napisal tudi vzajemno vseslovansko slovnico, ki jo je izdal v Pragi. Združitev vseh Slovanov v Avstriji je bila namreč v tistih časih smatrana kot vmesna stopnja do dokončne združitve vseh Slovanov. Malo pred tem se je sploh uvedel nov izraz »Slovani«, ki je ločil ostale ali tuje Slovene od nas, domačih Slovenov na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Hrvaškem in v Istri (v avstrijskih deželah). To pomeni, da je predvsem naša politična neenotnost botrovala uvedbi novega izraza, ki je jezikoslovno dokončno ločil Slovence od drugih Slovenov. V pridevnikih se namreč besedi Sloven in Slovenec ujemata : 'slovensko, slovenska...'. Se pravi, če bi bili takrat naši – torej predniki današnjih Slovencev združeni v enotni državi, recimo Kranjski (pod katero so prej spadale tudi Štajerska in Istra), ali Koroški, ki je že bila prestolna dežela s starodavnim imenom Karantanija, v tem primeru bi danes morda sploh ne obstajala beseda Slovan, ampak bi bili vsi, ki govorimo slovenske jezike, Slovenci, Sloveni, tako Rusi, kot Poljaki, Čehi, Srbi in mi kot Kranjci ali Karantanci, oziroma Noričani. Norik je namreč antično ime za zvezno državo dvanajstih plemen na ozemlju kasnejše Karantanije, ki je še skoraj sto let po svoji pretežno miroljubni priključitvi k Rimu ohranila status samostojnega kraljestva, predvsem zaradi starega zavezništva noriškega dvora z Juijem Cezarjem v vojni proti Pompeju, kamor so prispevali 300 vitezov na konjih. Norik je bil bogat z nahajališči zlate rude, noriško jeklo pa je bilo najbolj kakovostno v celem rimskem cesarstvu in je bilo zelo cenjeno. Sicer je Norik izvažal v Rim tudi sivko, po latinsko saliuco.

In zdaj šele počasi začenjamo prihajati do pomena pojma velika Slovenija. Povezovanje slovensko govorečih dežel. Od tega mesta dalje lahko pridevnik slovansko kar zanemarimo, saj se eden najbolj ključnih skupnih imenovalcev vseh teh narodov imenuje Staro-cerkveno-slovenski jezik. Da se slovenski jezik govori odtod do Japonske je zapisal že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi kneževine Kranjske.

Trubar je recimo pisal svoje knjige za vse Slovence na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, v Istri, pa tudi na Hrvaškem. Šuman v svoji knjigi Slovenci iz leta 1880 o Trubarju piše: »Do Carigrada bi naj prišlo versko sporočilo saj ta ljudstva vendar vsa govorijo en in isti jezik, ločen zgolj z narečji in pisavami.«  Kot vemo, so Trubarju izdatno pomagali deželni stanovi Kranjske, Koroške in Štajerske, pred njimi pa že tržaški škof. Trubar  je v Nemčiji najel rezbarje iz Dalmacije, ki so bili strokovnjaki za cirilico in glagolico. Deželni stanovi treh knežjih dežel so takrat tudi sklenili podpreti Bohoriča pri pisanju znanstveno utemeljene slovenske  slovnice. Bohoričevo delo je bilo izjemno in je po zahtevnosti daleč prekašalo Trubarjeve knjige, ki so bile namenjene najširšim slojem prebivalstva od Turčije do Nemčije. Njegov namen in predvsem namen treh deželnih stanov je bil ponoviti delo Cirila in Metoda, ki so ga presekale nemško madžarsko rimske pogodbe pred sedemsto leti. Jezikoslovno – slovnično povezati slovensko govoreče narode in s tem omogočiti vseslovensko jezikovno povezanost, ki bi naj prerasla tudi v boljše medsebojno razumevanje, sodelovanje ter povezovanje na vseh ravneh.

Iz zgodovine vemo, kaj se je takrat zgodilo. V Rimu česa takšnega niso mogli prenašati in so temu naredili konec. Trubarja so izgnali in večino slovenskih knjig javno sežgali ter s tem zavrli slovensko književnost za dvesto let. Malo manj znano pa je dejstvo, da je dvajset let za Bohoričevo odlično slovnico Rim naročil jezuitu Bartulu Kašiću, rojenemu na današnjem Hrvaškem, naj napravi posebno hrvaško slovnico, veliko manj obsežno od Bohoričeve iz leta 1584, ki je bila nemudoma po nastanku leta 1604 razglašena za obvezno čtivo na vseh tedanjih evropskih univerzah kot 'prva' slovnica kakšnega slovenskega jezika. Jezuitska hrvaška slovnica je temeljila na štokavskem narečju. A še danes Hrvati v svojih najstarejših knjigah lahko čitajo, kot se izražajo stari pisci sami, slovenske besede, temelječe na kajkavskem narečju. Zanimivo je, da so nekoč kajkavsko govorili tudi v današnji Slavoniji, vendar pa se jih je veliko izselilo zaradi Turkov, priselili pa so se štokavci iz vzhoda. Tudi v osrčju Srbije, na severozahodu Kosova, obstaja Prizrensko Timoško narečje, kjer ne uporabljajo vprašalnic 'što, šta', značilnih sicer za vzhodnoslovanske jezike (ali narečja, odvisno do stališča), temveč 'keo, kuo', ohranjen pa imajo tudi stari 'L', zato tam, tako kot mi, današnji Slovenci, izgovarjajo  'dolg', 'poln' in ne 'pun', 'dug', kot je v današnji uradnem srbskem jeziku. Srbska slovnica iz leta 1604 ima še izraze kot so 'oganj, besieda, človek, kruh', ki danes veljajo za značilno slovenske. Po drugi strani pa imajo danes Rezijani še vedno ohranjen Aorist, oziroma Imperfekt:

............ 1. oseba 2. oseba 3. oseba
Ednina      bêhon     bêše      bêše;
Dvojina     bêhova   bêšeta    bêšeta;
Množina   bêhomo   bêšete    bêho; v pomenu, katerega danes opisujemo z: bil sem, bil si, bil je... Rezijanom ga namreč nihče ni prepovedoval kot preveč južnjaškega, kot so ga nam naši jezikoslovci.

Da si lažje predstavljamo, kako to zveni in da slišimo, če takšen časovni način sploh še razumemo, ga uporabljajmo od sedaj naprej vsaj v tej kriji.

Rim pa poleg tega, da sežigaše slovenske knjige ter po drugi strani plačaše sestavo hrvaške, se pravi druge, drugačne in manj obsežne 'prve' slovenske slovnice, beše tudi kasneje vpleten v ločevanje slovenskih jezikov na Helmu – po turško Balkanu. Ko Kopitar pomagaše Karadžiču namreč ustvariti srbsko slovnico, hrvaški nadškof vztrajaše, naj bo to nujno štokavščina in sicer v drugačni izvedbi od hrvaške – namreč v ekavskem narečju ter v dosledni izvedbi načela 'piši, kot govoriš', kar je komaj mogoče ali celo smiselno v popolnoma dosledni izvedbi, zato se danes Srbi še vedno ne morejo dogovoriti, ali se piše prav srbski ali srpski.

Zdaj vemo že več, kot prej. Velika Slovenija je pojem, ki zajema vse slovensko govoreče narode in njeni največji nasprotniki so v Rimu. V teh okoliščinah si zdaj skušajmo predstavljati Matijo Majarja Ziljskega, sina tako revnih staršev, da ga iz nezmožnosti, da bi ga preživljali, poslaho v župnišče, kjer zahvaljujoč svoji bistroumnosti postaše duhovnik, poskušajmo si ga predstavljati v Pragi s svojo knjigo o vzajemni slovenski slovnici v roki. Nič čudnega, če beremo poročila, da imaše preganjavico. Leta 1848 beše namreč v Pragi vseslovenski kongres, ki razglasiše neveljavnost vseh despotskih držav, ki zatiraho in zasužnjevaho Slovene  na vseh ozemljih, kjer bivajo od starih časov. Kongres beše kmalu grobo zatrt s strani avstrijske države. Hkrati beše zatrto tudi osvobodilno gibanje v severni Italiji. Avstrijskemu dvoru pa strokovnjaki iz Rima svetovaše ključno podrobnost tega vojaškega posega. Avstrijci moraše poslati svoje najboljše čete, oziroma slovenske čete. Upor v Italiji zatiraše Čeh Radetzky, upor v Pragi pa Slovenec iz Štajerske, Windischgraetz. S to odločilno podrobnostjo Rim in Dunaj moralno premagašeta velikoslovensko revolucijo leta 1848 in preprečišeta veliko Slovenijo, še predno ta sploh obstajaše.

*krija – ena izmed mnogih slovenskih besed (bojda 40.000) katere sodobni slovenski slavisti iz različnih razlogov izbrisaho iz našega uradnega besednega zaklada. Njen pomen v Pleteršnikovem slovensko nemškem slovarju iz leta 1894 je 'razprava o določeni stvari'. Beseda je torej povsem slovenska, saj je razumljiva kot: nekaj, kar pokriva, krije določeno miselno snov.