Ko nasprotniki družinskega zakonika zagovarjajo otrokove pravice, navadno simptomatično spregledajo logiko družinskega nasilja, zaradi katerega najbolj trpijo prav otroci. Spravljajo se nad geje in lezbijke, ker domnevno ne morejo odigrati vloge očeta in matere, ničesar pa ne rečejo o nasilju empiričnih očetov in empiričnih mater, zaradi katerih trpi ogromno otrok v slovenskih družinah prav ta trenutek.

In le nekateri se borijo zoper družinsko nasilje. Včasih je zato vtis, da je nasilje v družinah nevidni del vsakdana, zaradi katerega se ni treba vznemirjati, kot se ne vznemirjamo, če pada februarja sneg in je zunaj mraz.

Laže se je navidezno boriti za otrokove pravice, če izbereš za nasprotnika geje ali lezbijke. Boj je v tem primeru zelo preprost in sledi načelu: namesto da bi se resno pogovarjali o otrokovih pravicah in družinskem življenju, moramo nemudoma ukrepati (zbrati podpise, izvesti referendum, blokirati zakon).

In kaj bi nam prineslo pogovarjanje namesto akcije?

Najprej bi nam omogočilo refleksijo realnega družbenega položaja otrok in njihovih roditeljev v tem trenutku. Nadaljevanje bi prineslo še več spoznanj: o nenehnem družbenem in kapitalističnem nasilju nad ljudmi; o sistemskem nasilju, zaradi katerega se ljudje spreminjajo v trpeče potrošnike in hedonistične zbiratelje mnenj o vsem mogočem; o nevzdržnih psihičnih pritiskih, da morajo biti delavci fit za vsakdanje napore, ki jih čakajo na delovnih mestih; o apokaliptičnih razsežnostih tehnološkega izkoriščanja ljudi; o ekoloških katastrofah, ki nas čakajo za vogalom; o bioinženiringu in genskem manipuliranju z življenjem; o življenju pripadnikov elit, ki kradejo življenjsko substanco velikanski večini ljudi; o disciplinatornih represivnih aparatih in njihovem delovanju; o vsakdanjem medijskem manipuliranju; o psihičnem nasilju, ki ga nenehno spodbujajo družbeni agensi; o fanatičnosti množic; o simuliranju življenja v spektakelskih virtualnih svetovih; o norem kroženju kapitala, o čemer je govoril že Marx; o pošastno velikih korporacijah, ki upravljajo z nami; o nenehnem komodificiranju življenja; o odtujevanju ljudi; o vsiljeni logiki življenja, ki terja od ljudi brezbrižnost in ignoranco vsega, kar ni kapitalistično, liberalno ali korporativno.

Potem bi postalo jasno, kdo krati pravice otrokom in zakaj je tako veliko družinskega nasilja (ne zgolj nad otroki), vedeli bi, kako kapitalizem tako rekoč avtomatično generira izključene ljudi iz produkcijskih procesov, in fundamentalistično logiko, ki jo sprejemajo nove družbene skupine, civilne iniciative in podobni ljudje. Navsezadnje bi doumeli, kaj pomeni čudna skovanka liberalni komunisti, ki se ponujajo ljudem kot nove pop ikone neoliberalnega sveta kapitala in brezmejnega uživanja.

Liberalni komunisti so pragmatični ljudje, ki vedo, da je svet mogoče spremeniti na bolje že z reševanjem pragmatičnih problemov, na katere se spoznajo eksperti, ki jih proizvajajo današnje univerze; ko bo takih ekspertov dovolj, bodo problemi seveda rešeni in svet bo lep za vse.

Liberalni komunisti so novi ljudje, vsestransko razvijajoče se osebnosti, poglobljena in poduhovljena  človeška bitja z močnim občutkom za soljudi in ves svet. Ni jim vseeno, v kakšnem svetu živimo, zato se trudijo, da bi ga spremenili na bolje. Ne potrebujejo revolucionarjev, saj so revolucionarji. Ne spijo in ne jedo, da se lahko posvečajo študiju, da bi bolje razumeli svet, ki ga želijo spremeniti. Ne zase, ne za svoje dobičke, temveč za druge, zgolj za druge. Torej se žrtvujejo za dobro vseh in njihovo življenje je napolnjeno s smislom.

V takem življenju, ki se ljudem prikazuje kot pristno, naravno, avtentično, dobro, odkrivamo zlo. Ljudje, ki goreče zagovarjajo avtentične, družinske, naravne, pristne vrednote, namreč potrebujejo zlo, ki ga zastopajo na primer geji in lezbijke, potrebujejo pa ga natanko zato, da zakrivajo zlo, ki ga v resnici zastopajo.

Zlo je v razmišljanju: svet naj bo še naprej tak, kakršen je, le malo pristne družinske avtentičnosti vnesimo vanj, izključimo iz njega nekatere nenormalne in deviantne ljudi, anarhiste, teroriste in psihopate, dodajmo ščepec medsebojne naklonjenosti, pa bo vse, kot mora biti.

Hrbtna stran razmišljanja je tudi povsem razvidna: v postpolitičnem in postideološkem svetu je treba ljudi še strašiti. Žargon varnosti je zato povsod. Na vsakem koraku lahko srečate koga, ki ogroža: pravice otrok, pravice staroselcev, pravice žensk in invalidov, pravice tistega-kako-se-mu-že-reče. Za varnost najlaže skrbite tako, da sejete okoli sebe strah, nato pa se ponudite kot odrešeniki, ki bodo zagotovili varnost.

Nevarnosti so vidne in nevidne, zato potrebujemo eksperte, ki nam povedo, kako jih prepoznati in kako se jim ogniti. Pobudniki referenduma o družinskem zakoniku se vedejo na predviden način: okoli sebe širijo strah, saj vedo, da je ljudi že strah in da bo njihov trik uspel. Naslanjajo se na nedolžne otroke, katerih pravice naj bi bile ogrožene, trdijo, da ima vsak človek pravico, da ga nihče ne ogroža.

Prevara je zares velika. Ne obstajajo namreč intrinzično dobre, tople, pristne varne družine, do katerih imajo otroci vso pravico. Obstajajo zgolj empirične družine in obstajajo empirične posledice tega, kar se v njih dogaja. In kje so posledice najbolj vidne? Na otrocih, seveda. Statistika na primer dokazuje, da se največ najhujših zločinov (pedofilija, uboji, umori) zgodi natanko v družinah.

Če v takem svetu kaj potrebujemo, da zaustavimo širjenje zla, potem je to ljubezen. Ta je onkraj hedonističnega uživanja, kot je pokazal Freud, in je v resnici radikalna, kot je pokazal Badiou.

Sklep je povsem jasen: ne le otroci, temveč vsi ljudje imajo pravico do ljubezni. In za ljubezen je zmožen vsak človek, ne le pristni krščanski fundamentalisti, Bill Gates, liberalni komunisti, bankirji ali menedžerji.