Mnenje večine ljudi je, da so pravljice namenjene izključno otrokom. Lahko bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da so izvrstno gradivo za raziskovalce, kot so na primer etnologi, da jih zapišejo in prikažejo pestrost etnografskega in ustnega izročila. Obstajajo pa tudi entuziasti, ki pravljice uporabijo za najrazličnejše tako lingvistične, antropološke in družboslovne analize. Na žalost je teh, vsaj v knjižni obliki, izredno malo. A to naj nas ne odvrača od poskusa, da podamo naš skromni prispevek in pobliže pogledamo, kaj vse nam pravljice ponujajo.

Pravljico, s katero se bomo tokrat ukvarjali sta zapisala brata Grimm in nosi naslov Žabji kralj ali železni Henrik. Že pri samem naslovu se nam pojavi problem, kajti prevoda v slovenščino sta vsaj dva. Prvi prevod je izšel leta 1986 pri Mladinski knjigi, drugi pa nosi letnico 1999 in je ravno tako izšel pri isti založbi. Prevod iz osemdesetih nosi naslov Žabji kralj, drugi pa Žabji kralj ali železni Henrik. Seveda bi lahko problem enostavno rešili tako, da bi pogledali v originalni zapis, vendar tu naletimo spet vsaj na dva problema. Prvi je ta, da t.i. originalni zapis pri pravljicah nikoli ni obstajal, saj so bile le-te vseskozi že pripovedovane na najrazličnejše načine. Vsak ustni pripovedovalec je pripoved začinil s svojimi dodatki (ali si jih je izmišljeval sam ali pa ga je pripovedno in poslušalsko okolje sililo k temu). Nekaj je dodajal ali odvzemal, vse to seveda v funkciji dramatizacije pripovedne forme. Podobno pa so počeli tudi zapisovalci. Torej na ta način ne pridemo prav daleč. Drugi problem pa je v tem, da nas bi ravno vpogled v originalni zapis na eleganten način rešil t.i. prevajalske dileme. Mi pa jo ravno želimo ohraniti, prikazati njeno kompleksnost in jo kar se da jasno tudi artikulirati.

Zgodba gre takole: v starih časih je živel kralj, ki je imel kopico hčera, a najlepša je bila najmlajša. Bila je tako lepa, da se je celo sonce čudilo taki lepoti. Tej deklici je bila najljubša igra z žogo. Metala jo je in lovila. Ob kraljestvu pa se je razprostiral velik, temen gozd, v katerem je stala stara lipa in pod njo tolmun. Deklici nekoč žoga spolzi in pade v tolmun. Začne jokati. Iz tolmuna pride glas, ki reče: Čemu to dretje? Kmalu izvemo, da deklico nagovarja žaba, ki ji ponudi pomoč, vendar želi  nekaj v zameno. Ampak noče biserov, oblek in dragih kamnov, ki ji jih ponudi deklica. Žaba vse te darove zavrne in izrazi svojo zahtevo, ki se glasi takole: »… če me boš imela malo rada, če bom tvoj prijatelj in tovariš pri igri, če bom za mizo sedel poleg tebe, jedel s tvojega zlatega krožnička, pil iz tvoje kupice in spal v tvoji posteljici…« (Grimm 1999: str. 5-6) Deklica na hitro vse obljubi in tako dobi nazaj svojo žogo ter steče domov, žabo pa pusti samo. Drugega dne, ob kosilu, nekdo potrka na vrata. Odpre jih naša mala kraljična in glej koga zagleda. Žabo. Deklica zaloputne vrata in vsa v strahu steče nazaj h kosilu. Oče/kralj jo opazi in vpraša, zakaj jo je tako strah in deklica mu izpove celotno zgodbo prejšnjega dne. Kralj hitro in enostavno zaključi, da je potrebno obljubo vedno držati. Žabi je dovoljeno v grad, na stol in v posteljo. Vendar še preden se vzpne na posteljo, se kraljične poloti črna togota in žabo z vso silo vrže v steno. Žaba se v tem trenutku spremeni v prelepega kraljeviča. Po očetovi/kraljevi volji kraljevič postane kraljičin mož in tovariš. Ob koncu pravljice pa izvemo še majhen dodatek, ki začini celotno pripoved. Iz kraljevičevih ust izvemo, da ga je hudobna čarovnica začarala in ga je iz tolmuna lahko rešila samo kraljična. Njej pa obljubi, da bosta naslednji dan odšla v njegovo kraljestvo. In res, pred grad se zjutraj pripelje kraljevičev zvesti služabnik Henrik z vozom v katerega je vpreženih osem konj. »Zvesti Henrik je tako žaloval, ker je bil njegov gospodar spremenjen v žabo, da si je dal okovati srce v tri železne obroče, da mu od bridkosti ne bi počilo.« (ibid.: str. 10) Ko se odpravijo na pot, začne na poti nekaj hreščati in se lomiti. Kraljevič misli, da je nekaj narobe z vozom, zato služabniku Henriku reče, da je s kolesom očitno nekaj narobe, a Henrik odgovori: »Ne, gospod, to je srce,/to je obroč srca,/ki je trpelo za oba,/ko ste bili krota zacoprana.« (ibid.) In tako se pravljica konča. A v čem je pravzaprav govora?

Prva interpretacija, ki se nam ponuja je psihološka in govori o dozorevanju deklice v žensko. Na tej poti se mora deklica soočiti  s spolnostjo, ki ji predstavlja nekaj tujega, gnusnega in strahotnega. Ta element lahko predstavlja žaba. Simbolizem žabe ima zelo dolgo zgodovino. Zasledimo jo že pri starih Egipčanih, severnoameriških indijancih in v krščanski mitologiji. Predstavljala je maternico, plodnost, deževje, življenje in prehod med smrtjo in življenjem. Pri poznem krščanstvu pa se iz pozitivnega elementa spremeni v negativnega, kar je v naši pravljici zelo očitno, saj je žaba predstavljena kot debela, ima nemarno glavo in je nagnusna. Ta simbolika tako predstavlja nekaj nečistega, nekaj kar izhaja iz čarovništva in ima lastnosti hudičevega duha. Je nekaj lepljivega in spreminjajočega se. Zato običajno žabe predstavljajo transformacijo.V pravljicah mora zato glavna junakinja ali junak zanjo poskrbeti, kajti šele skrb bo omogočala preobrazbo, ki bo na koncu prinesla srečen izid. Vendar pa se nam zdi, da je ta interpretacija prekratka, saj s temi elementi ne moremo razložiti konca zgodbe. Zakaj je v zadnji četrtini glavni junak služabnik Henrik, ki nima s spremembo žabe in deklice v žensko (torej s spolnostjo) nikakršne veze? Kaj pa če pravljica od nas zahteva večji napor kot smo ga za razumevanje do sedaj skušali dati. Mogoče pa se celotna zgodba prikaže v čisto drugačni luči, če vzamemo za središče zgodbe samega Henrika?

V tej drugi interpretaciji pa tako nismo več zavezani spolnemu dozorevanju glavne junakinje, temveč se scena pripovedi premakne k služabniku. Izvemo, da je Henrik vseskozi iskal gospodarja, ki ga je izgubil zaradi posega hudobne čarovnice. Zdaj tava po svetu in išče svojega kralja. Razočaranje služabnika je celo tako veliko, da si okoli srca da okovati tri železne obroče. Na nek način je Henrik popolnoma izgubljen. Tudi čutiti več ne zna, saj je izgubil jedro in smisel svojega obstoja. A ko najde svojega, tako dolgo iskanega, gospodarja se mu srce izvije iz bolečin in Henrik zadiha. Kako to sploh razumeti? Zadihaš, ko najdeš gospodarja? Kaj pa če pravljica govori o nekem temeljnem diskurzu, v katerega je potisnjen vsak od nas. Diskurz gospodarja kot ga je imenoval Lacan. In, ali ne bi mogli tudi očetove/kraljeve posege do svoje hčere brati skozi ta diskurz? Kaj pa če kralj sporoča svoji najmlajši ravno to, da smo kot človeška bitja nujno prepoznani kot hlapci ali kot gospodarji. Torej, kaj se ti moja draga hčera greš s svojimi infantilnimi izpadi, ki niso nič drugega kot hotenje ali volja po ohranjanju svoje navidezne otroškosti in naivnosti, če pa je tvoja naloga kot naloga bodoče kraljice le ta, da se podrediš bodočemu zetu in kraljeviču sosednjega kraljestva ter mojemu ukazu. Svoje gospostvo pa kaži do svojih spletičen in hlapcev, ki služijo tebi. V taki pripovedi takoj izgubimo vso naivnost pravljice in smo v trenutku soočeni z brutalnostjo našega vsakdana. Seveda zgodba v tej maniri briše navidezno nedolžnost in nas prikaže globoko zakoreninjene v močvaro oblastnih odnosov. Kot da bi pravljica skozi svojo čarobnost pripovedi odkrivala boj, ki se ga gremo od najintimnejših trenutkov naših življenj, ljubezni in partnerstva, do družbenih in socialnih dimenzij skupnosti, v katerih živimo in dihamo. Povedano drugače, ali ne predhodi slehernemu nasilju že neko družbeno soglasje, ki to nasilje šele vzpostavlja in kanalizira s sredstvi, ki so družbeno priznani in znotraj le-tega šele mogoči? V pravljici bi ta izbruh predstavljal met žabe v steno, očetova/kraljeva jeza na deklico, ker ne izpolni svoje že določene dolžnosti in delovanje hudobne čarovnice, ki začara mladega kraljeviča, hkrati pa tudi pokoritev kraljične ukazu svojega očeta/kralja. In Henrik? Naš sodrug? , ki On pa ravno tako kot mi, čaka na nekoga, ki mu bo povedal, ukazal in izrekel nalogo, ki jo mora opraviti. Z nasmeškom in radostjo v srcu ter očeh. Tako kot pravi Srečko Kosovel: »Glej, v mojih rokah se pretaka suženjska kri, še v mojem srcu. Jaz moram vedno nekomu služiti. Zdaj služim tebi. Vse sem ti dal − zdaj nimam ničesar več − srce sem ti dal, kaj naj ti dan?« (Kosovel 1974: 203)
Pravljica, ki se za človeka pač ne konča srečno − kajne?




Uporabljena literatura:

1.    Jakob in Wilhelm Grimm: Žabji kralj, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.
2.    Jacob in Wilhelm Grimm: Pravljice, Ljubljana:  Mladinska knjiga, 1999.
3.    Ami Ronnberg in Kathleen Martin (ur.): The book of symbols, Koln: Taschen, 2010.
4.    Bruno Bettelheim: Rabe čudežnega: o pomenu pravljic, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999.
5.    Srečko Kosovel: Zbrano delo II, Ljubljana: DZS, 1974.
6.    Jacques Lacan: Hrbtna stran psihoanalize, Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2008.