Kdaj ste nazadnje na roke, s peresom ali kemikom, napisali kartico, razglednico, pismo?

Pred kratkim sem na neki pošti nabirala kartice, da jih pišem nekaterim ljudem, in sem kar težko našla primerne prizore na karticah. Vprašala sem poštarco, če je to vse, kar imajo.

Ja, vse.

Seveda dodam, da v teh časih ne grejo te stvari v promet ... vse več ljudi ne piše več ročno in ne pošilja svojih pošiljk po pošti. Tudi jaz ne. Skoraj ne.

Prav tako mnogi plačajo svoje račune, položnice preko računalnika ali pa banke.

Tako me je kar zabolelo, ko je poštarca z nekoliko grenkim nasmehom rekla: "Kmalu nas ne bo nihče več potreboval."

No, nabrala sem prizore z živalmi za majhne otroke in eno staro gospo pa še razglednico kraja za nekega gospoda, plačala in odšla.

Tisti grenak nasmeh mi je pa kar ostal v srcu ...

No, kasneje sem nekaj kartic napisala in hotela oddati v nabiranik v enem bližnjem kraju, pa nabiralnika nisem našla. No, nič hudega, sem pač pot podaljšala, čas sem imela, moj štirinožni prijatelj je pa tudi vedno za pohode.

Potem ko sem napisala še eno kartico in jo želela spotoma oddati v kraju, kjer sem pričakovala, da bo nabiralnik, sem ugotovila, da ga tudi tam ni. Kasneje sva se z možem odpeljala z avtom, v dolini, po kateri sva se vozila skozi več krajev, nisem nikjer opazila nabiralnika (res sem opazovala le iz avta).

Pomislila sem, da jih najbrž ni več. Da so jih umaknili. Zakaj bi pa obstajali vsepovsod, če pa skoraj nihče ne piše pisem in kartic, ki bi jih poslal po pošti, tako pa bi imeli le poštarji delo, saj bi morali vsak nabiralnik odpreti (in sprazniti) - pa najbrž v mnogih nabiralnikih ničesar ne bi bilo. Zakaj bi jih torej odpirali?

Ob tem me je kar stisnilo pri srcu. Ponovno.

Ne zato, ker sem potem dlje časa iskala nabiralnik - in slednjič oddala neko pisemce za eno deklico več kot 80 km od kraja, kjer sem ga nameravala.

Ne ... Pač pa mi gre za "dobro staro pošto". Zato, da bi pošta še obstajala.

Sklenila sem, da bom odslej skušala večkrat napisati kakšen ročni pozdrav - preprosto zato, da bo pošta obstajala! Delovala.

Za zgled imam eno svojo prijateljico, ki mi večkrat pošlje pismo ali kartico ... jaz pa njej skoraj nikoli ...

Se bom poboljšala! :)

Prav danes sem pri pospravljanju našla kartico izpred kar veliko let, ki sem jo poslala jaz "svojemu" iz porodnišnice, kjer sem ležala nekaj tednov kot rizična nosečnica - pričakovala sem dvojčka, zato tudi taka vsebina :) Zadaj sem napisala: "Čez pol leta bo takole: ..."

Podpisane smo "sotrpninke" iz sobe, rizične nosečnice, osem nas je bilo (Petra, Lojzka, Bojana, Alenka, Jožica, dveh podpisov ne znam prebrati ... in jaz).

.....

Koliko pisem sem včasih napisala. Sploh v najstniških letih! In kako dolgih! :)

Tedaj poštar ni prišel na dom, kot pride danes, pač pa je našo pošto pustil v "kaslcu" 4 kilometre daleč od nas. Tako smo ponavadi šli po pošto le ob nedeljah spotoma od maše. In jaz, ki sem tako hrepenela po pismih, sem včasih skrivaj šla od doma, ko so že vsi spali, po trdi temi, jaz pač, neučakanka, seveda nisem mogla čakati nekaj dni, da bomo šli k maši in po njej po pošto :)