Pogovor z Antonom Drobničem, prvim slovenskim generalnim državnim tožilcem in dolgoletnim predsednikom Nove Slovenske zaveze

Sedemdeset let po koncu vojne v Sloveniji še nihče ni bil postavljen pred sodišče, da bi odgovarjal za poboje med, še posebej pa po drugi svetovni vojni. Ali menite, sedaj ko pogledate nazaj, da ste v času, ko ste vodili vrhovno državno tožilstvo, zamudili možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja? Takrat je bilo nekaj tistih, ki so poboje ukazali, še živih. Kje so bili razlogi za to, da niste bolj odločno preganjali teh zločinov?

Vodenje tožilstva sem prevzel še v totalitarni Jugoslaviji 3. decembra 1990. Prva stvar, ki sem jo naredil po prevzemu tožilstva, je bila takojšnja dejanska prekinitev vseh funkcionalnih in administrativnih zvez z nadrejenim zveznim tožilstvom v Beogradu. Zato sem 21. decembra 1990 v Beograd poslal svojega namestnika, ki je na letni konferenci zbrane jugoslovanske tožilce uradno obvestil, da je slovensko tožilstvo izstopilo iz sistema jugoslovanskega socialističnega tožilstva. Sporočilo je bilo molče sprejeto. Osebno z zveznim tožilstvom nisem spregovoril ali mu pisal niti besede. Tako se je slovensko tožilstvo dejansko osamosvojilo že tri tedne pred plebiscitom in pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije.

Toliko v pojasnilo, da odločnosti, po kateri vprašujete, ni manjkalo. Drugo vprašanje pa je, kakšne možnosti so bile za pregon vojnih zločincev. Glavna ovira so bili ljudje tako v policiji kot v tožilstvu in na sodiščih. Ti so z redkimi izjemami ostali isti tako po miselnosti, znanju in navadah – “moralno politično kvalificirani” komunisti, ki si, kot bi rekel zadnji vodja komunistične diktature v Sloveniji, kazenskega pregona partizanskih zločincev intimno niso mogli niti zamisliti. Po tedanjih zakonih je policija usmerjala tožilstvo in ne obratno, kot velja sedaj. Zato so bili za pregon najbolj pomembni policisti in njihovi voditelji, zlasti ministri in vodje kriminalistične službe.

Koliko je bilo sodelovanja pri njih?

Pri teh kljub mojim odločnim in ponovljenim zahtevam ni bilo nobenega odziva, saj so vsak dan pričakovali mojo odstavitev, ki jo je nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije z znanim pismom zahteval predsednik predsedstva Milan Kučan in 32 tisoč sopodpisnikov, zlasti t. i. borcev. To še posebej velja za prva dva policijska ministra Igorja Bavčarja in Ivana Bizjaka. Le tretji minister Andrej Šter je poskušal sodelovati, vendar je takrat stara udbovska mreža že izšla iz šoka, ki ga je povzročila zmaga demokratičnih strank in slovenska osamosvojitev, ter spretno preprečila vsa takšna prizadevanja. O drugih notranjih ministrih, o pravosodnih ministrih in drugih visokih državnih funkcionarjih ne kaže izgubljati niti besede. Nihče ni o pregonu partizanskih zločincev hotel niti slišati, kaj šele da bi kaj storil. Tako mi tudi predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik, moj znanec in nekdanji sodelavec v Medškofijskem odboru za izobražence, katerega sem s posebnim pismom obvestil o nevzdržnem in nezakonitem stanju na področju kazenskega pregona vojnih zločinov, ni niti odgovoril, kaj šele da bi obvestil državni zbor ali kakorkoli ukrepal. Na podobna obvestila prav tako ni bilo nobenega resnega odziva od ministra za pravosodje Tomaža Marušiča. Ta dva posebej omenjam, ker sta pripadala stranki demokratičnega izvora, drugih iz strank totalitarne kontinuitete pa ne kaže niti omeniti, saj so zavračali vsak pogovor o pregonu vojnih zločincev.

Zakaj Republika Slovenija vojnih zločincev ne preganja niti danes?

Dva, ki sta bila vpletena v strašen zločin na Lajšah pozimi 1944, sem z imenom in položajem navedel v članku “Tri vrtnice” letos v 92. številki Zaveze. Že leta 2000 je ta zločin podrobno opisal in dokumentiral zgodovinar Boris Mlakar. Janez Stanovnik ga je kot “napako” javno omenil že leta 2003, 26. januarja letos pa je nekdanji predsednik ZZB zločin izrecno priznal kot “krivično likvidacijo” in se s tremi vrtnicami javno poklonil žrtvam. Ta komunistični zločin je še bolj kot drugim že skoraj 40 let znan sedanjemu generalnemu državnemu tožilcu dr. Zvonku Fišerju, saj ga je obravnaval kot pristojni tožilec. Prav tako ne more biti neznana zadeva Hariju Furlanu, direktorju Nacionalnega preiskovalnega urada, nekdanjemu državnemu tožilcu v Novi Gorici in kasneje vodji specializiranega tožilstva. Tudi o zločinih v Grahovem, o katerih je zadnje čase mnogo govora, in o njihovih storilcih je bilo že marsikaj napisanega zlasti v partizanskih virih. Doslej ni bilo slišati, da bi policija in državno tožilstvo kaj ukrepala niti na Lajšah niti v Grahovem ali kjerkoli drugje, čeprav gre za tisoče nezastarljivih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo in za mnogo še živih storilcev. Zakaj trdovraten molk državnih oblasti še sedaj, ko znan zločin po sedemdesetih letih javno in glasno priznava celo nekdanji predsednik ZZB in ko je že od leta 2010 znana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kononov proti Latviji, ki obširno obravnava podoben, le po številu žrtev manjši zločin na binkoštno soboto maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati, kot je bil storjen 24. novembra 1943 v slovenskem Grahovem? Zato, ker Republika Slovenija glede pregona komunističnih zločinov ni in nikoli ni bila pravna država, saj jo ves čas vodijo in nadzirajo komunisti! Zato so pri nas zločinci “heroji”, njihove žrtve pa “zločinci”!

Možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja in nasilnikov je torej glede mnogih znanih storilcev res zamujena. Zamudil pa je nisem jaz, zamudila jo je Slovenija, kot jo zamuja tudi sedaj, čeprav je možnosti več kot nekoč.

Kakšno je bilo sploh stanje v vrstah državnega tožilstva, ko ste prevzeli njegovo vodenje?

Ob mojem prihodu je bilo stanje na tožilstvu “socialistično”. Vsi tožilci, zlasti vsi vodilni, so bili “moralno politično neoporečni”, kot je določal zakon ob njihovem imenovanju, kar je pomenilo, da so bili ob svojem prihodu vsaj člani komunistične partije, če že ne pravi komunisti.

Pomembna pa ni bila samo osebna idejna in politična usmerjenost, odločilen je bil tudi družinski izvor. Vsaj nekdo v tožilčevi družini je moral biti partizan, pogosto pa vsaj eden od staršev tudi povezan z organi za notranje zadeve. Izjema je bila le peščica najmlajših, sprejetih v zadnjem letu pred mojim prihodom, ki seveda niso bili vodilni.

Neposredno z vrha Uprave državne varnosti – UDBE pa so osebno izhajali vsi prejšnji voditelji republiškega javnega tožilstva, tudi zadnji Pavle Car, ki je mandat končal pol leta pred mojim prihodom. Meni, nekdanjemu domobrancu, je posle predal začasni vršilec dolžnosti republiškega javnega tožilca Stane Iglič, nekdanji partizan, zadnji na slovenskem tožilstvu, kjer je bil vse od leta 1945. Odkrito je sodeloval in mi pomagal, vendar je kmalu zbolel in umrl.

V nemogočih razmerah vendarle nekaj sprememb …

Koliko se je stanje na državnem tožilstvu med mojim vodenjem spremenilo, bi morali oceniti in povedati drugi. Nekoliko se je, vsekakor pa ne dovolj, kar se je videlo takoj po mojem odhodu, ko je naslednica Zdenka Cerar med prvimi ukrepi brez kakršnegakoli odpora izpeljala vdanostni obisk vodilnih tožilcev pri njihovem nekdanjem partijskem šefu, njenem prijatelju in usmerjevalcu Milanu Kučanu. Prav tako brez vidnega odpora je kot inštruktorja vrhovnim tožilcem pripeljala očeta razrednega revolucionarnega prava dr. Ljuba Bavcona. Malo kasneje je brez tožilskih ugovorov skupaj s pravosodnim ministrom Ivanom Bizjakom uradno obiskala nekdanji sedež zločinskega partizanskega tožilca v Semiču. Vse to in še mnogo drugih stvari dokazuje, da bi bila lustracija še vedno potrebna in nujna.

Kaj pa današnje vodstvo?

Posebno vprašanje je sedanji vodja vrhovnega tožilstva dr. Zvonko Fišer. Nedavno so njegovo delo obravnavali v državnem zboru in poslanec SD Brulc je navedel, da sem jaz nekoč pohvalno govoril o Fišerjevi strokovnosti. Ne samo nekoč, tudi danes povem, da je sedanji generalni tožilec eden najbolj usposobljenih strokovnjakov na državnem tožilstvu tako po znanju kot po izkušnjah. Drugo vprašanje pa je, kako svojo sposobnost uporablja, kaj je Zvonko Fišer delal in kako dela. Izjava, ki jo je navajal poslanec, o tem ne govori, čeprav tako delavce kot funkcionarje sodimo po njihovem delu, ne po znanju in sposobnostih. Fišerjev mladostni greh v zvezi s hudim zločinom na Lajšah je znan in zanj sem zvedel kmalu po prihodu na tožilstvo, saj mi ga je priznal in pojasnil tedanji sodnik, ki je sodil po krivični Fišerjevi obtožbi. Pregledal sem tudi sodne spise, saj smo zahtevali in dosegli razveljavitev sodbe. Pričakoval sem, da bo tako kot sodnik storil tudi Fišer, da bo z njegovim znanjem in leti rastla tudi njegova pravičnost, etičnost in zakonitost njegovega ravnanja. Zmotil sem se, Fišer se vsaj javno ni jasno odmaknil niti od svoje krivične obtožbe in še manj od težkega partizanskega zločina na Lajšah, čeprav ga pozna že 40 let in je že dolgo eden najbolj raziskanih množičnih zločinov v Sloveniji. Pred nekaj meseci ga je kot rečeno izrecno priznal celo Janez Stanovnik, eden od nadrejenih tedanjim storilcem. Od državnega tožilstva pa še vedno ni slišati niti šuma. To pomeni, da Fišerjevo delo ni zakonito, čeprav drugih zadev z odtisi preteklosti ne omenjam in ostanem samo pri Lajšah. Te so Fišerjev trajni spremljevalec in jasen ter zanesljiv pokazatelj tako njegovega osebnega kot službenega odnosa do totalitarne preteklosti.

Mnogi se ob tem postavljajo v bran dr. Fišerju, da je bil takrat mlad, sam pa dodaja, da je delal v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Toda Silvij Šinkovec, ki je sodil v tem postopku, je v svoji izjavi poudaril, da »osebno, 20 let po spremembi sistema ne vidim nobene potrebe, da na najbolj izpostavljena mesta v pravosodju sploh še kandidiramo tisti, ki smo take vodilne, izpostavljene funkcije opravljali v prejšnjem sistemu«.

Zvonko Fišer je bil tedaj mlad začetnik v Novi Gorici, kjer Titova zločinstva še danes razumejo in obožujejo kot osvobodilna junaštva, v kraju, kjer niso in mnogi še danes nočejo nič vedeti za slovenski holokavst in boljševiško revolucijo. Ravnal je tako, kot so ga naučili profesorji in kot so sodili vsi, po revolucionarnem razrednem pravu, kot ga je še nedavno učil zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon. Vsaj v primeru Lajš je bilo njegovo ravnanje umerjeno, ni izstopalo po ostrini ali celo brutalnosti. Zato mu v prepričanju, da se je in se bo še spremenil, kot se je sodnik v tej zadevi, čigar pošteno misel navajate, te zadeve tudi jaz nisem hudo zameril. Bojim se, da se to ni zgodilo, saj so dejstva, ki govorijo o nasprotnem. Vsekakor pa ni res, da je v zadevah, ki ga javno bremenijo, delal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, saj je vrhovno sodišče samostojne Slovenije tedanje sodbe prav zato razveljavilo, ker niso bile v skladu s tedanjimi zakoni. Bile so samo v skladu s tedanjo totalitarno prakso.

Ali ste imeli sploh kakšno možnost, kakšne vzvode za zamenjavo ljudi, ki so najbolj sistematično kršili temeljne človekove pravice, ki so najbolj dosledno preganjali žrtve?

Moje delo na tožilstvu ljudje običajno sodijo po izkušnjah s prejšnjimi komunističnimi vrhovnimi tožilci. V resnici so bile razmere bistveno drugačne. Po tedanjem socialističnem zakonu, ki je veljal do leta 1995, torej še polovico mojega mandata, vodja vrhovnega tožilstva ni imel nobene pristojnosti nad nižjimi tožilstvi in tožilci. Pravno so bili povsem samostojni, vezani samo na zakon. Vendar je pravo bilo samo orodje politike, nad pravom in pravno oblastjo je bila politika in politična oblast, tj. komunistična partija s tajno politično policijo – UDBO. Vodja vrhovnega tožilstva je zato brez zakonskih pristojnosti lahko učinkovito nadziral vsa tožilstva in uspešno ukazoval vsem tožilcem. Jaz takšne politične oblasti in sredstev nisem imel, zato so se moje pristojnosti in dejanske možnosti končale pri vratih vrhovnega državnega tožilstva. Tudi znotraj teh vrat nisem imel pristojnosti odločati o imenovanju ali razrešitvi državnih tožilcev. To je bilo v pristojnosti vlade in parlamenta.

Kaj pa nova zakonodaja?

Tudi po novem zakonu o državnem tožilstvu se pristojnosti generalnega državnega tožilca niso povečale. Edina sprememba je bila uvedba disciplinske odgovornosti tožilcev in disciplinskega postopka, ki ga je lahko zahteval generalni tožilec, kar naj bi nekako nadomestilo nekdanjo partijsko disciplino in odgovornost. V resnici je bila uvedba disciplinske odgovornosti le navidezna in neuporabna, ker zakonodajalci hote ali pomotoma v zakonu niso določili, kdo je pristojen za imenovanje enega od treh članov disciplinskega sodišča. Zakonitega disciplinskega postopka zato tudi po novem zakonu ni bilo mogoče izvesti, saj napake tudi po opozorilu niso popravili.

Preko zakonske pristojnosti, ki je ni bilo, bi torej na druge tožilce lahko vplival samo z osebno avtoriteto. Te med nekdanjimi komunisti seveda nisem kaj dosti imel, zlasti ker sem bil, kot sem že omenil, vsak trenutek tarča za odstrel glavnemu vojaku revolucije. Pa ne samo njemu, zahtev za mojo razrešitev je bilo več kot nekoč “partizanskih ofenziv” ali kot sem nekje že rekel: Osemletnega mandata so me devet let razreševali. Tudi na koncu so “borci” in poslanec Jelinčič glasno zahtevali, da me državni zbor izredno razreši, čeprav samo dan pred rednim iztekom mandata. Poskušali so, vendar brez uspeha. Morali bi se potruditi in svoje zahteve tudi strokovno utemeljiti. Delati pa moji nasprotniki niso znali. Navajeni so bili samo zahtevati, delo so vedno opravili drugi.

Vendar ste se takrat odločili, da boste na ustavnem sodišču izpodbijali nekatere zakone iz leta 1945 – npr. zakon o konfiskaciji premoženja. Kje ste dobili to idejo, po kakšnem ključu ste izbirali zakone, ki ste jih vložili v ustavno presojo?

Z vzpostavitvijo slovenske neodvisnosti junija 1991 je dotedanje republiško tožilstvo v Ljubljani, ki je bilo samo ena od nižjih stopenj jugoslovanskega socialističnega tožilstva, postalo tožilstvo samostojne in neodvisne države z vsemi pristojnostmi, tudi s tistimi, ki so prej pripadale zveznemu vrhovnemu tožilstvu in vrhovnemu vojaškemu tožilstvu v Beogradu. Dobili smo pristojnost, da zoper nezakonite kazenske sodbe vlagamo izredna pravna sredstva, kot je zahteva za varstvo zakonitosti. Pri pregledu takih kazenskih sodb povojnih revolucionarnih sodišč se je hitro pokazalo, da ne gre samo za sodbe, ki so bile izrečene v nasprotju z zakoni, ampak da so bili tudi tedanji zakoni v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi in mednarodna skupnost, ter v nasprotju s človekovimi pravicami, ki so temelj slovenske ustavne ureditve. V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti, bi torej morala pristojna sodišča povojne sodbe presojati po neustavnih zakonih, čeprav ti zakoni formalno niso bili več veljavni, kar bi pripeljalo do novih krivičnih sodb. Zato sem zahteval oceno ustavnosti povojnih kazenskih predpisov, po katerih so sodila povojna sodišča.

Kje ste se stvari lotili?

beri dalje ...