Foto: Ana Kovač, Planet Siol.
V četrtek, drugega oktobra 2014, so v Ljubljani, poroča ljubljanski dnevni časopis, „slovesno odkrili kip pisatelja in dramatika pa tudi velikega ljubitelja nogometa Petra Božiča (1932– 2009), ki ga je po naročilu Mestne občine Ljubljana ustvaril akademski kipar Mirsad Begić.“
Ob tem se sprašujem, ali so tisti na mestni občini, ki so odločali o tej postavitvi, vedeli, da je bil Pero, kot smo ga klicali, poleg drugega tudi udbovski konfident. Ker je bilo to že javno obelodanjeno v moji knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 (leta 2010) in ker je o tem (še prej) javno spregovorila tudi ena izmed njegovih žrtev, Viktor Blažič, v Reporterju leta 2009, bi se človek upravičeno vprašal: Ali odločevalci o postavitvi kipa Božiču tega niso vedeli ali pa so šli mimo tega neizpodbitnega dejstva?
Peter Božič dokumentirano nastopa kot udbovski konfident v eni najbolj umazanih zadev, ki jih je Udba zakuhala v Sloveniji v 70. letih prejšnjega stoletja. Namreč, novinar Viktor Blažič in sodnik Franc Miklavčič, oba skrita simpatizerja takrat od režima hudo preganjanega Edvarda Kocbeka, sta konec leta 1975 v Pahorjevi tržaški reviji Zaliv objavila prispevka pod lažnima imenoma. Čuječa Udba je, kot sem natančno opisal v knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584, hitro ugotovila, kdo sta resnična pisca, kar ni bilo težko, saj je intenzivno pokrivala tako Edvarda Kocbeka kot Borisa Pahorja in tudi Viktorja Blažiča. Vrh režima se je odločil zapreti Blažiča in Miklavčiča, pa ne toliko zaradi pisanja v Zaliv, ampak zaradi njune povezave s Kocbekom, ki je marca 1975 razkril in obsodil, v knjižici Edvard Kocbek – pričevalec našega časa (Zalivova knjižna zbirka, uredila Boris Pahor in Alojz Rebula), komunistični povojni pomor razoroženih domobrancev. Ker si Kocbeka, predvsem zaradi njegovega mednarodnega ugleda, niso upali zapreti, so se spravili na „manjši“ ribi. Nekoga je bilo pač treba zapreti, da bi ustrahovali druge, pokazali svoje mišice slovenskemu prebivalstvu in pomirili beograjsko komunistično centralo s Titom na čelu.
Kakorkoli že, oba je Udba 17. maja 1976 aretirala in režimsko pravosodje je uprizorilo montiran politični proces, formalno zaradi pisanja v Pahorjevem tržaškem Zalivu (pri Miklavčiču so dodali še vsebino njegovega zasebnega dnevnika). Boris Pahor, živeč v Trstu, ob tem ni sedel križem rok, ampak je z vsemi silami, ki jih je imel na razpolago, tolkel po tem sramotnem pravosodnem postopku in zahteval osvoboditev obeh prijateljev in sodelavcev. Tako je npr. 23. januarja 1977 poslal cirkularno protestno pismo 103 članom Društva slovenskih pisateljev, živečih v Sloveniji. V pismu apelira na pisatelje, da se zavzamejo za sodno preganjana kulturnika.
Slovenska tajna politična policija je prestregla kar 68 primerkov tega cirkularja in o tem sestavila zaupno Informacijo za slovensko komunistično vodstvo ter mu hkrati sporočila, „da le redki prejemniki zavračajo ta Pahorjev ,apel’. Med temi je novinar in publicist Peter Božič, ki izjavlja, da je želel najprej ostro odgovoriti Pahorju, zdaj pa resno razmišlja, da bi veljalo javno spregovoriti o tem, zlasti še spričo dokaj nerazumljive politike vodstva društva književnikov, in pripravlja oster napad v tisku.“ Iz tega udbovskega poročila je tudi razvidno, da je Božič sam predal Pahorjevo pismo organom za notranje zadeve, torej Udbi.
Ob tem naj dodam, da je sam Viktor Blažič konec leta 2009 izjavil v Reporterju: „Ko sem po pomilostitvi leta 1977 prišel iz zapora, me je [Peter Božič] napadel, da se grem heroja […] Kaj takega ni bilo v moji naravi. Pač pa je moj primer – predvsem to, da se pred sodiščem nisem pokesal – šel v nos Petru Božiču, za katerega je bilo udinjanje tajni policiji nekaj normalnega.“
beri naprej >>>>
