Ob odhodu maestra narodnozabavne glasbe (seveda ne samo v slovenskem, pač pa v svetovnem merilu) Slavka Avsenika se je po kuloarjih pojavilo tudi vprašanje, zakaj se tako nesporni talent, ki z izvirno obliko glasbe osvojil tako rekoč cel svet, nikoli ni pojavil na seznamu nagrajencev, ki so po imenu povezani z našim največjim slovenskim poetom. Res je, da sta pred dobrim poldrugim desetletjem brata Avsenik – starejši od njiju, Vilko Ovsenik (njegov priimek je bil v rojstni list pač drugače zapisan), je bil namreč po začetnih letih igranja v ansamblu kasneje le še »stric iz ozadja«, aranžer in producent – dobitnika državnega odlikovanja, še v času, ko je bil šef države Milan Kučan.
Toda med Prešernovimi nagrajenci se brata Avsenik nista nikoli pojavila. Presenečenje? Sploh ne. Namreč, Prešernove nagrade ter nagrade Prešernovega sklada so bile običajno rezervirane za predstavnike vrhunske umetnosti, pa tudi za nekatere »pravoverne« umetnike iz t. u. alter-scene. Denimo, med nagrajenci Prešernovega sklada v zadnjih letih najdemo tudi dvakratnega prejemnika nagrade »kresnik«, namreč Gorana Vojnovića, sicer predstavnika tistega toka, ki je nominalno še vedno »alternativni«, dejansko pa je že »mainstream«. Toda enotnih meril o tem, kaj je vrhunski kulturni dosežek, pri nas nikoli ni bilo. So se pa tisti, ki so ocenjevali in izbirali nagrajence, očitno držali načela, da to, kar je množično, pač ne more biti vrhunsko. Kajti vrhunske dosežke lahko prepozna le peščica ljudi, seveda tista s prefinjenim umetniškim okusom in nesporno meščansko identiteto, ne pa nemara »raja«, ki se zabava na veselicah ob taktih kakšnega trivialnega turbo-folka. Večina ljudi se na umetnost pač ne spozna, to je pač železni zakon t. i. visoke kulture. In prav ta visoka kultura je tudi močno vihala nos nad Avsenikom, ko ga je že pred davnimi leti za Prešernovo nagrado predlagal skladatelj Mojmir Sepe. Tako kot so nad Avsenikom vihali nos vodilni na radiu Ljubljana v petdesetih in šestdesetih letih, čeprav je Slavko prav tam preko avdicije prišel kot harmonikar za izvajanje skladb v živo (seveda že kmalu s triom in tudi kvartetom, kasneje pa kvintetom, ki je s kasnejšo pridružitvijo pevskega dueta postal nov model narodnozabavnega ansambla). Zato morda ne preseneča, da je marsikateri slovenski »gastarbajter« na začasnem delu v Nemčiji svoji ženi namenil veliko lažje radijsko voščilo za rojstni dan preko radia Celovec kot pa radia Ljubljana.
No, kasneje se je tudi odnos kvazimeščanske partijske vrhuške do narodnozabavne glasbe spremenil nekoliko na bolje. Predvsem takrat, ko so predstavniki »avantgarde delavskega razreda« zavohali, da bi jim utegnila Avsenikova glasba koristiti. Pa čeprav je notranje nikoli niso mogli povsem sprejeti. No, nazadnje pa se je nad Avseniki menda navdušil celo sam tovariš Tito. A glej ga, zlomka – med Avsenikovimi skladbami ne boste našli niti ene, ki bi opevala – Jugoslavijo. Nerodna reč, predvsem za jugonostalgike. No, res je, da brata Avsenik nista pisala besedil, toda dejstvo, da sta bila s svojimi skladbami povsem nezanimiva za preostali del Jugoslavije, je bilo zagotovo neke vrste »nacionalizem«. Sedaj že ponarodela »Slovenija, odkod lepote tvoje« je bila denimo ena prvih, ki jih je Avsenikov ansambel posnel z novo (pevsko) zasedbo – tercetom, ki so ga sestavljali Ema Prodnik, Jožica Svete in Alfi Nipič. To je bilo ravno v letu, ko je bila sprejeta zadnja ustava SFRJ, ki je po Kardeljevi zamisli republikam dala celo atribute državnosti. A vendar je minilo le malo časa po tistem, ko so »zdrave sile« s podporo maršala Tita politično likvidirale Staneta Kavčiča, nosilca razvojno-avtonomistične politike v republiškem vodstvu. Zato ne preseneča, da za Avsenike ni bilo ravno enostavno poslati takšno skladbo v javni prostor, ne da bi tvegal kakšno neprijetno presenečenje. Poudarjanje identitete Slovenije je bilo tvegano še kakšno dobro desetletje kasneje, ko je slovenska turistična zveza prišla na dan s sloganom »Slovenija, moja dežela«. Za »deželo« se je namreč tiho skrivala »država«.
Ansambel bratov Avsenik se je po Slavkovih težavah s hrbtenico poslovil od aktivnega igranja sredi leta 1990, čeprav je kasneje sledilo še nekaj studijskih in televizijskih snemanj. Že v tistem času je bil predlagan za Prešernovo nagrado, prav tako tudi skladatelj Vinko Globokar, ki je po dolgoletnem čakanju le prišel med izbrance. Bratoma Avsenik ta možnost ni bila dana. Morda pa je res krivo to, da Slavko nikoli ni skrival svojega verskega prepričanja, čeprav ga tudi nikoli ni poudarjal. Ob neki priložnosti je povedal, da je bila njegova instrumentalna uspešnica »Na Golici« dejansko b(B)ožji dar. Pri Prešernovih nagradah pa šteje prav to – če si ideološko sporen, te »stroka« izpljune kot neprimernega.
Več lahko preberete na strani tednika Demokracija.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
