proces spoznavanja sebe se verjetno nikoli ne zaključi, tako pač je. tako iz dneva v dan iz odnosa v odnos skozi sanje, jok in smeh. če si pozoren in te pač zanima napredek, razvoj. pa tudi če te ne. ena od stvari, ki sem jih spoznal pred kratkim je ta, da imam, mogoče prvič, neko pravo predstavo o tem, kakšno bitje si želim ob sebi.

in mam problem, ker sem nekako spoznal, da rabim nekoga, ki bo skrbel za mene, nekoga, ki se mi bo nesebično in brez obsojanja prilagajal, ker jaz se zelo težko, kot bi mi nekdo lomil kosti, ali pa po slamici srkal možgane iz lobanje. na kratko, rabim žrtev. ker sem pač divjak, pokvarjena roba.

problem pa leži nekje drugje. nikakor si ne predstavljam, da bi od kogar koli to lahko zahteval in bil s tem pomirjen. ker se mi enostavno ne zdi fer, ker bi zahteval preveč, skoraj nemogoče. tudi če takšno osebo najdem, kar je tako ali tako znanstvena fantastika, v takšnem odnosu ne bi mogel živeti. če ne zaradi drugega potem zaradi neravnovesja, jin jang in vse ostalo. no, in smo tle kjer smo, v tem delčku labirinta samospoznanja. še dobro, da se proces nikoli ne konča in traja, traja...