Zelo malo stvari v življenju sem napisal, kako naj rečem, po naročilu. Ta je ena izmed njih. Točno za ta čas, za nekakšen zbornik in za objavo v lokalnih novicah me je takratni rezervni oficir, kapetan, prosil naj napišem  spis o dogajanju v juniju '91. In sem napisal. Ne glede na to, da tega pa res nisem imel nikoli v planu. 

Tisti topli poletni dnevi junija enaindevetdeset so bili preprosto lepi. Posebni in nepozabni. Evforično smo se podali v nekaj popolnoma neznanega. Niti za trenutek se ne spominjam, da bi nas kaj prida zaskrbelo, kaj se lahko izcimi iz tiste naše osamosvojitve, kaj bi lahko bila posledica formalne razglasitve samostojnosti Slovenije. Sama osamosvojitev se nam je takrat zdela nekaj najbolj logičnega, neoporečnega in samoumevnega, da tudi nismo pričakovali, da bi lahko kdorkoli drug razmišljal bistveno drugače.

Vendar pa, po tisti vseslovenski veselici, ko so na trgih in po dvoranah utihnile harmonike in vriskanje razposajenih praznovalcev, se je pokazalo, da je prišel čas za streznitev.  Nekaj dni po glavnem prazniku je tudi po moji Fari završalo.

»Pozive talajo!« se je zaslišalo po ulici, po trgovinah in za gostilniškimi šanki. Kurirji krajevne so kar na terenu izročali nekakšno pošto, ki nas je pozivala naj se zglasimo na zbornem mestu. Vseeno pa smo, malo tudi, da ne bi izpadli bojazljivi, zadevo še vedno jemali na pol v šali, brez dramatiziranja in hudih misli. Vse se nam je zdelo vse podobno kot že večkrat v preteklosti, ko smo se zbrali na kakšnih vajah, tako imenovanih manevrih. Še celo kakšna solza v očeh naših mam, žena ali deklet nas je bolj presenečala kot kaj drugega. Ženske pač, smo si mislili.

Ja, vojaških vaj v zadnjih letih utrujene skupne države zares skoraj nihče ni jemal več posebno resno. In tudi tokrat smo ukrepali zelo podobno. To pomeni, da smo najprej poskrbeli za to, da smo na zborno mesto odšli dovolj opremljeni. Se pravi, da smo se založili s tobakom in vsaj eno steklenico pijače. Zelene cunje teritorialne obrambe so imele pregovorno moč, da povzročajo hudo žejo. Tudi na samem zbornem mestu, na kmetiji pri Svetiku za tovarno Rotomatika, smo bili še precej razposajeni, dobrovoljni. Nobene zaskrbljenosti ni bilo opaziti.

Takrat pa smo doživeli spremembo. Dovolj je bil na videz čisto droben detajl. Ko smo dobili orožje, se zaradi tega še nismo veliko obremenjevali. Tistih »rorov« smo bili še kar vajeni. Ampak ko so nam začeli deliti municijo … Ej, to je bila pa druga pesem. Vsi, predvsem mlajši, ki smo šele nekaj let prej zaključili vojaščino, smo imeli v zavesti kako se je rokovalo z ostrim strelivom. Ob t.i. grudobranih, z roko na hrbtu smo sprejemali tistih nekaj nabojev. Včasih so bili slednji celo zaplombirani v platnenih vrečkah. Zdaj pa to. Cele škatlice nabojev so nam fantje delili, milo rečeno, kot žemlje. Ups! Tišina, ki je naenkrat nastala iz tistega še malo prej razposajenega vzdušja, je zgledala, kot bi nam nekdo na glavo zlil gigantski škaf mrzle vode. 

»Kaj se dogaja!?« nam je kar naenkrat prešinilo možgane, ki so se težko tako v trenutku nastavili čisto na novo. Kam bomo šli, kaj bomo branili, kaj nam grozi? Vprašanja so se v trenutku postavila čisto na novo.

In tista vprašanja so nam v naslednjih dneh kar veliko bezljala po možganih. Zelo malo je ostalo od tiste radoživosti. O prej omenjeni pregovorni žeji ni bilo niti sledu. Ne, to niso bili isti teritorialci, kot sem jih poznal z večkratnih vojaških vaj, ko smo se, resnici na ljubo, poleg vojaških veščin, velikokrat vežbali v zapravljanju časa in pitju piva. Morebitni šaljivci niti niso več zveneli pristno. Bolj prisiljeno so delovali. Kot bi želel zakriti neko bolj resnično čustvo. Nihče ni želel priznati, da se mu je v misli prikradla majhna senčica strahu. Vendar pa, možje so utihnili. Prvi trije, štirje dnevi so trajali v takšnem vzdušju. Nikoli prej in tudi ne nikoli pozneje nisem preživel toliko ur s prijatelji in znanci, ne da bi spregovorili sploh kakšno besedo.

Poleg navodil oficirjev in informacij, ki so nam jih dajali, nismo imeli stika z domačimi. To je bil še čas malo pred mobilnimi telefoni. Imeli pa smo radio. Ta je bil v tistih dneh tudi nekaj zelo posebnega. Tam smo izvedeli kaj približno se dogaja po Sloveniji. Čeprav je seveda slovenska tiskovna agencija poleg obveščanja obvladala tudi napetim časom pripadajočo propagando, ki ji je bila zaukazana in ki je bila verjetno tudi edina logična v tisti situaciji, smo dobili zelo jasno sporočilo. V nekaterih krajih, nedaleč stran, v naši domovini pač nikjer ni zelo daleč, je v tistih trenutkih tekla kri. Za mojo Slovenijo so se odvijale bitke in umirali so ljudje.

Tudi naši nadrejeni so v tistih trenutkih imeli navodila, besednjak, v skladu s situacijo. Nekateri so celo delovali nekoliko prepolni adrenalina in so bili prepričani, da moramo brezkompromisno napasti. Zgodilo se je že drugo »talanje« . Tokrat ni šlo za patrone ampak »prve povoje«. Še bolj zločesto je bilo navodilo nekako v stilu »mrtve pustiti, ranjenim pomagati«! »O porka madona, me je spreletelo, kaj hudiča se dogaja?«

Ko sem vstal ob četrti uri, da zamenjam stražarja, mi je le ta ves razburjen pokazal proti zahodu. Tam je še vedno rdeče žarelo po silni eksploziji skladišča streliva in eksploziva. Šel je v zrak cilj našega napada in zaenkrat smo povoje lahko vrnili saniteti. Ničesar pa nismo vedeli o vojakih JNA. Dan smo preživeli na nekakšnih položajih in vsak migljaj v grmovju pred mano mi je izgledal, kot da bi zdaj, zdaj pred mene skočil srbski soldat.

Pa se to ni zgodilo. Je pa v dolini tisto dopoldne zatulila sirena. Prvič in za enkrat, hvala bogu, zadnjič v mojem življenju je alarm oznanjal zračni napad. Nismo vedeli kaj morajo in kaj morejo početi naši doma. Žena in tri majhne deklice so me čakale nekje tam spodaj. Jaz pa tukaj, potuhnjen v visoki travi prežim na vsako vejico, ki jo veter zaziblje, meni pa požene mravljince po hrbtu.

Na radiu, ki smo ga poslušali zvečer, je blestel Jelko Kacin. V svoji življenjski, nenadkriljivi vlogi, je jasno in natančno poročal iz kriznega parlamenta v Cankarjevem domu.  Njegov hladni monotoni glas je še povečeval dramatičnost dogodkov. Smrtne žrtve, civilne in vojaške. Medvedjek. Šentilj, Rožna dolina. Vmes pa, javljanja iz Cankarja so bila zelo pogosta … nenavadno, kje so našli vso tisto muziko. Iznenada smo imeli Slovenci neizčrpen arhiv slovenskih pesmi. Popevk, narodno zabavnih viž, celo arij in zborovskih pesmi. Sama patriotska, domoljubna glasba, ki je prispevala na svoj premišljen način k vzdušju.

Po tistih nekaj, tihih, turobnih dneh so se stvari umirile. Na Brionih, v nekdanji maršalovi rezidenci, so se neki gospodje dogovorili, da se prekine vse vojaške akcije na ozemlju Slovenije. Dogovor, ki sem zanj že takrat, še bolj pa velikokrat pozneje poslušal, kakšne zakulisne motive je imel. Kakšne strašne kupčije naj bi gospodje tam sklenili. Teorije, ki me takrat niso ganile, zdaj me pa tudi ne zaposlujejo kaj prida.

Me je pa ganilo, da sem lahko šel k svojim. K ženi in malim otrokom, ki so me čakali doma. Tam sem v naslednjih letih zgroženo spremljal dogajanje v ostalih delih razpadle države, najhujše zlo, kar ga lahko počnejo ljudje drugim ljudem. Vojna v Sloveniji je bila baje prvi spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. To kar je sledilo, so stvari, dogodki, ki zanje ne najdem besed. Mrak človeštva, najnižja stopnja bivanja, primitivizma in nizkotnosti. Jaz sem ostal v samostojni Sloveniji. Brez praske. In nikoli, ampak res nikoli se nisem pridruževal debatam, ki so zaničevali odcepitev od Jugoslavije. Kljub temu, da so določeni ljudje, privilegiranci in dobičkarji s to mojo deželico v teh letih delali zelo slabo, sem še vedno prepričan, da je bila to edina prava pot.

In kljub teorijam, sem hvaležen silam, ki so uspele pripeljati stvar do konca na relativno miren način. Veliko mladih ljudi, nedaleč stran, ni imelo te sreče.

Meni je tako ostal spomin. Na tisti dve škatlici nabojev, ki sem jih nazadnje celi vrnil nazaj. Na tisti zavoj za prvo pomoč. Na tistih nekaj dni, ko nismo bili niti žejni, niti zgovorni. In še na kakšno stvar. Še najbolj pa nosim s sabo eno zavedanje: »Da smo bili zelo blizu nečemu veliko hujšemu in ostali zdravi!« In željo nosim s sabo. Ne samo zase. Za moje, za naše male … naj ostane tako. Za vedno!