Že vseskozi, kar smetim po teh virtualnih straneh, se trudim, da ne planem s svojim mnenjem kar takoj na prvo. Takrat, ko je vse še tako sakramensko aktualno, da čisto vsi govorijo samo o tem. V tisti fazi je namreč tudi mnenje zelo enotno ali kvečjemu drastično bipolarno  razdeljeno, tako kot pač to pri nas malodane mora biti. Potem, ko se pa vse skupaj vsaj malo izpoje, takrat šele je čas za umirjeno mnenje, celo kakšen dvom in seveda , če je le mogoče, tudi pripadajoči argument.

Sicer pa sem tokrat nameraval nekaj reči o naših športnikih. S tem sem v skladu s tem kar omenjam v prvem odstavku, odlašal toliko, da se olimpijske igre končajo in evforija okoli naših asov tudi.

Pa ne mislite, da nameravam zbijati ceno dosežkom naših junakov. Ne, to pa ne. Samo nekaj stvari okoli športa in športnikov, še posebno slovenskih, si bom dovolil omeniti. Kot prvo moram povedati, da sem športni navdušenec. Od kar pomnim. Največ mi pomeni dober nogomet, sledijo ostali ekipni športi, atletika, pa tudi vse kar se dogaja na snegu. Seveda ima posebno ceno ves šport, kjer so »moji » v samem vrhu. Moram pa si pri tem svojem navdušenju priznati nekaj stvari. Moram se vsaj delno strinjati s skeptiki in nasprotniki, ki trdijo, da pravega  športa sploh ni več. Seveda tukaj gre za žalostne ugotovitve okoli raznih dopingov, goljufij, dogovorjenih izidov in na drugi strani že brez tega vsesplošno, do skrajnosti pripeljano, komercializacijo v športu. Vse to se sklada z mojo davno ugotovitvijo, da se pravi neoporečen  šport konča v vaški balinarski ligi. Vse kar seže više je že vsaj malo kontaminirano z vsemi omenjenimi slabostmi.

Vendar pa se, glede na to, da v športu uživam, ne morem kar vsemu odpovedati zaradi nekakšnih načel. Pač to preprosto odmislim in občudujem najboljše v nekem tekmovanju, kjer presegajo vse razumne meje človeških zmožnosti. Devetdeset minut popolnega boja v fusbalski ligi prvakov, maratonca ki dve uri rabi za dobrih štirideset kilometrov ali smukača, ki pri stopetdeset na uro obvladuje vse grbine in pasti na tistih dveh lajštah. Ni važno.

In tako, ni bil hudič, da nisem užival, občudoval, celo do roba solz ganjen sem bil, ob nedavnih uspehih Tine, Petra in ostalih fenomenalnih slovenskih športnikov. Ja, res je bilo tako. In še enkrat, hvala in vsaka vam čast.

Vendar, kaj potem poslušam in berem? O tem, da je to znak, kako se da uspeti. O tem kako ne smeš nikoli obupati. Borut je šel celo na lice mesta in tam v svoji patetični maniri zdeklamiral romantični govor hokejistom in smučarjem, o tem kako smo v bistvu veliki, če stisnemo zobe in se borimo do zadnjega diha. Izdelovalci čajev, avtomobilov in damskih vložkov so navalili na ase, da bi jim v reklamah v bodoče predstavljali njihove izdelke. Njihove rojstne kraje so vsaj začasno preimenovali po njih. Predvsem in največkrat pa sem slišal to, da so ti športniki naši! Naša Tina, naša Vesna, naši risi!

E, vidite, tukaj pa moram malo replicirati. Pa nima to nobene veze z običajnimi nergači, ki posebno ob neuspehih, zganjajo cinizem okoli tega, koliko je med športniki sploh Slovencev. S tem jaz res nimam težav. Odkar so prišli Rusi na svetovno prvenstvo v košarki s temnopoltim playem in odkar v nemški nogometni reprezentanci v bistvu skoraj ni več Nemcev, pa sploh ne. No, pri zimskih športih pa je, kljub npr. Sabahudinu, s tem še veliko manj »težav« !

Predvsem sem želel reči nekaj drugega. Peter, Žan, Tina, Vesna in druščina!! Te osebe, še enkrat jim vsaka čast in hvala, preprosto niso NAŠI! Eko, pa mi je šlo z jezika. Pa ne gre le za to, da so sami garali za svoje uspehe, da so te medalje osebno njihove in , kar je včasih zelo boleče, da bodo v času, ko jim ne bo šlo tako dobro pa zares čisto, čisto sami. Gre za nekaj drugega. To preprosto niso Slovenci. To ni naš material. Niso pravi geni. Ja, res so se nekako znašli na tem teritoriju in imajo slovenske dokumente, ampak … Slovenec stvari, kar bridki smeh me lomi, rešuje drugače. On se ne bori in ne vztraja. Ne popravlja starih napak. Ne stisne zob. Slovenec, ko pride do prelomnice, ne pospeši, ne zatuli bojnega krika in se ne spopade s strmino. Slovenec se skrije v kot, dene glavo med kolena in bridko zajoče. Jamra nad usodo, jamra nad pogoji in nad tem, da je proga postala tako strma. Nekdo je ukradel tisti lep položen del, mu mater. Smrk.

Ne, gospoda, ne glede ne vse. Ta dekleta in ti fantje, vse čestitke jim še enkrat, preprosto niso naši! Pika!