Ne glede na moje dolgoletno pisanje, opozarjanje in nenazadnje tudi konkretne dokaze, še vedno vlada na tem področju ogromno sprenevedanja in pretvarjanja, tisto kar se v mafijskem jeziku imenuje omerta[1]. Kljub številnim poskusom diskreditacije, blatenja, nenazadnje tudi groženj in tožb, s katerimi so me poskušali izčrpavati, utišati in pokončati, pa je nekaj v meni še močnejše od mene, saj se nikakor ne morem pokoriti zavezi molčečnosti in strahu pred morebitnimi posledicami grožnj. Priznam, da sem se tudi sama že mnogokrat spraševala, čemu in zakaj vztrajam, a priznam, nisem še našla nobenega pravega, racionalnega odgovora. A je morda tudi prav tako, zato podajam svoj rezime v tem istrijanskem reku: »Krepat, ma ne molat.«[2]

Grozljivo je spoznanje, da ta modus operandi, ki sem ga dodobra spoznala in preučila na tem primeru, lahko prenesemo tudi na mnoga druga področja; povsod tja, kjer so sistemi zaprti in kjer vladajo negativna selekcija kadrov (preko poznanstev in nepotizma) in neodgovorni na odgovornih funkcijah. Tudi kot sociologinja kulture in filozofinja sem zelo radovedna, do katere mere, ravni ali stopnje se to lahko še tako nadaljuje, preden se bomo pogreznili v živi pesek; preden se bo začel kanibalizem. Nekaj posameznikov, ki so knjigo prebrali, mi je reklo, da se bere kot kriminalka. A praviloma imajo kriminalke tudi znan konec oziroma razplet ali epilog. No, ta je izjema.

ELENA PEČARIČ

S svojima predgovoroma sta me počastila Ali Žerdin in Drago Kos.

In Pikalo je v ritmu Metallice prepeval pesem o Slobodanu, voditelju, ki bo zamenjal Tita. A ni šlo le za strahovito zabavo, narejeno v najboljši pankerski maniri, ko uporabiš tisto, kar ti je na voljo, pa četudi imaš na voljo le idejo. Neizmeren entuziazem kamniške mladine je najavljal, da nismo zgolj na koncertu, pač pa tudi na dogodku, ki ga je poganjal val globokih sprememb.

Lagal bi, če bi trdil, da sta hrup in ostra oranžna svetloba rotacijske luči, pripete na voziček, ki je hendikepiranemu mladeniču omogočal samostojno gibanje, najavljala tudi spremembo državnih mej. A v zraku so bile velike reči. Idoli bodo padli, novi bodo drugačni, ker bodo izbrani na drugačen način. In tistega dne sem spoznal, da je pogo, divji pankerski ples, možen tudi, če nimaš privilegija, da bi hodil ali tekel.

In besedilo, speto med platnice te knjige, pripoveduje o razočaranju. O tem, da v specifičnem segmentu skupnosti, kljub popolni spremembi političnega, pravnega in geografskega konteksta, središče moči ostaja nespremenjeno.

ALI ŽERDIN

V naši deželi ljudje, ki opozarjajo na probleme, ali  jih celo poskušajo rešiti,  pa, če so ti problemi še tako pereči in boleči, niso zelo priljubljeni. Tudi to je eden od razlogov za prav mafijsko simbiozo dela invalidskih organizacij in dela slovenske politike. Potem pa se pojavi neka Elena Pečarič in začne vpiti na ves glas, da je cesar gol.

In zato proti njej na državne stroške spišejo pamflet in ga razdelijo na nešteto naslovov, vse samo za to, da bi prikazali in dokazali, kako velika »teroristka« v odnosu do njih je ta ženska, z velikim duhom v drobcenem telesu. Pa nič, ženska vpije naprej. A vpije v državi, kjer je nihče noče slišati, v državi, kjer se le tu in tam v kakšnem državnem organu pojavi kdo, ki je voljan prisluhniti, razumeti in narediti svoj del posla.

Pričujoča zbirka kolumen Elene Pečarič je zapis njenih opozoril, klicev na pomoč in pozivov k spoštovanju pravne države, ki jih skorajda nihče ni želel slišati. Verjetno jih tudi zdaj ne bo, toda, knjiga obstaja in nihče – ne splošna javnost, ne politika, ne organi odkrivanja in pregona in ne invalidi sami – se po njej ne bo mogel izgovarjati, da ni vedel. Vsi so vedeli in vsi vedo.

DRAGO KOS

Sestavni del knjige je USB ključ

Invalidski multifunkcionar

Dokumentarec je bil posnet leta 2011 z namenom, da se razgali resnica poslovanja invalidskih funkcionarjev in politične srenje. Čeprav je glavna figura Boris Šuštaršič, je v filmu mogoče prepoznati veliko znanih političnih obrazov, ki so v teh letih na sceni in jo (so)oblikujejo ter sodelujejo pri vzdrževanju umazanih poslov. S časovno distanco lahko še bolje začutimo, kako se v tej državi vse spreminja, nič pa se zares ne spremeni na bolje!