Biti nekaj več, kot si, je lahko včasih najlažja stvar na svetu. Vsi smo več od sebe. Ker jaz je le majhen, zgoščen skupek, ki se razliva čez stole, mize, omare, lake za nohte, robčke, koše … smeti.

Imam se za več od smeti. Imam se za več od tebe in njega in onega in nečesa tako tujega, da ga ne morem niti videti. Imam se za več od niča. Biti, je biti zaznan. Zame ni drevesa, če ga ne vidim in ni njega, če ga ne vidim (ne vidim te!) in ni mene, če se ne zaznavam. Zaznavam se. Ves čas skrbno pazim, da mi kak del ne uide. In kopičim. Čez krhke misli lepim kolaže juter, večerov, viskijev, kav in cigaret, ki jih nisem nikoli pokadila. Ime mi je Maja. Živim tako, da se zaznavam. In če zaprem oči … včasih vidim zgodbo.

Biti je nekaj več od mene. Biti je težka beseda, tako težka, da jo je gravitacija že zdavnaj zložila, stisnila pod vsak majhen svinčnik. Biti ne moreš čutiti. Bit je hrapava in svilnata. Je občutek pod prsti, ko ti blazinice pobesnijo in napolnijo sobo. Ogledalo me gleda. Tako občutljivo in mirno - kot bi mu bilo znano nekaj, kar je meni pobegnilo. Biti. Ogledalo nima biti. Ne, ne ogledalo, odsev. Odsevi in sence so problem ontologije. Epistemologija je nekaj, kar visi v zraku že kar nekaj časa in ne pove nič novega. Razen tega, da se ne moremo dogovoriti, kaj sploh lahko vemo. In o čemer niti govoriti ne moremo.

Ljudje radi govorimo, razpravljamo, sporne tematike pakiramo po predalčkih: skoraj-rešeno, dva-možna-odgovora, preveč-razvejano, kristalno-jasno-le-ljudje-ne-razumejo, o-tem-se-ne-govori … Tako nekako, potem pa kimamo, odkimavamo, skomigamo z rameni in vmes nam stavki lezejo iz ust, ušes, nosov, riti in ostalih lukenj, ki jih je Bog pozabil zamašiti.

Lažje je biti kamen. Kamen je popoln, ko pusti, da ga voda oblikuje v majhno kroglico, ga pretolče, pretrese, izvleče iz njega vse misli in jih položi nazaj v reko. Misli bi morale teči skupaj z rekami. Ne razumem, kako so se lahko znašle še v naših ubogih možganih, ki ne vejo niti, kaj točno si morajo z njimi začeti. Do neke pomote je moralo priti. Da človek lahko misli. Ne tako, kot misli drevo ali mačka … tako - v krogih. Tako, da vrti, uničuje in nato na novo sestavlja. Zakaj smo si zaslužili tako Sizifovo delo? Zaradi jabolka? Ampak jabolka so vendar užitna zadeva … jabolka imajo veliko vitaminov. Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran. Smo pojedli jabolko, ker smo se ustrašili zdravnika? Zobozdravniki so resna reč. Vrtajo tam, kjer boli in nič ne pomaga, če vemo, da lahko samo z bolečino premagaš bolečino. Zdravniki so hudič. Jabolko pa prežene hudiča.

Pa vendar je tako težko misliti … Z jabolkom ali brez. Če je dal jabolko hudič ali pa ga nam je podtaknil vsedobri Bog. Ker Bog je nekaj presežnega, vsepopolnega in manjkala bi mu ena popolnost, če ne bi obstajal. Obstoj je popolnejši od neobstoja. Če Bog ne bi obstajal, ne bi bil popoln. In Bog je popoln. Tudi jaz obstajam. Sem popolna na nek čuden način … (Zakaj si včasih želimo umreti?) Rada uničujem in na novo sestavljam. Rada mislim in jem jabolka. Četudi sem nanje alergična. (Sprašujete kako lahko jem jabolka, če sem nanje alergična? Tako da zraven pojem še eno miceno tabletko.)

Imate me za noro. In ime mi je Maja. Tukaj nekje bi zdaj morala priti moja zgodba. Pa ta sploh ni pomembna. Izmišljena je. Ne obstaja. Obstoj pa je ena od popolnosti. Vsa umetnost je skrajno nepopolna. Kaj hočemo …?

Še vedno lahko prikimavamo.