Članek
Jože Dežman: Kučani so hlapci bučarjev
Objavljeno Jan 20, 2016

Toda kakorkoli obrnemo, so bučarji zmagali, in kakorkoli se skušajo kučani obdržati pri koritu, se morajo obnašati tako, kot so bučarji zapisali v ustavo.

V živahnem klepetu o karakternih profilih slovenskih vladarjev je Maja Sunčič določila Bučarja kot Kučanovega hlapca. Naj tej perspektivi dodam še pogled z nasprotnega vidika.

Pod kučani razumem rdečega nadčloveka, o katerem je ravnokar pisal Boštjan M. Zupančič (Avantgardni sindromPlanet Siol.net, 5. 1. 2016). Med drugim je zapisal tudi tole: »Staršem je bila avantgardnost dana, za potomce pa je demokracija, čeprav se tega morda niti ne zavedajo, absurd. 
Drugi so ostali v kontinuitetni partijski subkulturi. Subkultura je toliko močnejša, kolikor večji je nanjo zunanji pritisk. Tega bi se danes besna politična desnica lahko ovedela. Za nadkompenzacijo svojih bogato zasluženih manjvrednostnih kompleksov 'poborniki' (rus.: побо́рники) kontinuitete delujejo v neformalnih mrežah te subkulture. Tam se še naprej prikrito napaja njihov kompleks večvrednosti.«

Bučarji pa so del nekdanjega partijskega sveta, ki se je destrukcije tega sveta zelo solidno lotil. Ali Žerdin je v biografiji o Francetu Bučarju zelo zamočil tisti del, ki govori o Bučarjevem bivanju v režimu. Bučarjevo partizanščino in udbovščino skuša prikazati kot anekdoto, pri kateri naj bi Bučar sam ne vedel, kaj se mu je dogajalo.

A Bučar je bil eden od mnogih, ki so bili hlapci režima in so opravili preizkus za vstop v bratstvo krvavih rok. Takih, ki so delali po ukazu in se potem nenadoma znašli na vodilnih položajih, je bila dolga vrsta, ob Bučarju omenimo Janka Pleterskega, Ljuba Bavcona …

Od teh kučanov, hlapcev režima, pa so se le redki osvobodili. Bučar se nedvomno je.

Žerdin odlično opiše njegove prelomne trenutke – oblikovanje osebnosti v katoliški elitni gimnaziji: »Cilj izobraževanja je bil zelo izrazito v smeri narodnega buditeljstva.«; srečanje z ustvarjalno in zmagoviti demokracijo v ZDA: »V ZDA sem spoznal povsem drugačen, odprt svet s politično in predvsem intelektualno svobodo. Ko sem se vrnil v mojo deželo, s to razliko nisem mogel več živeti. Postal sem politični disident.«; izključitev iz režima; vodilni oporečnik: Nova revija, Odbor za varstvo človekovih pravic, Majniška deklaracija, nastop v Evropskem parlamentu, ustava, predsednik prve demokratično izvoljene slovenske skupščine:»Državljanska vojna namreč ne more biti končana, če imamo opravka z njenim najpomembnejšim in najbolj usodnim naslednikom, to je monopolom ene politične stranke, ki je to vojno začela prav z namenom, da vzpostavi oblast in po svojih predstavah preoblikuje narodovo usodo.«

Beri dalje...