Uspešen podjetnik s polno ritjo vsega ni postal le zato ker je imel nos za posel, temveč predvsem zaradi tega, ker je bil povsem brez obraza. Marsikomu je zabil nož v hrbet, mnogim je metal polena pod noge, a si s tem ni belil glave. Črtil je svoje zaposlene, ki po njegovem niso stali na lastnih nogah in so bili brez hrbtenice, da bi se mu zoperstavili. ‘Spravi se mi spred oči!’, je zabrusil enemu od njih, ki je hotel povišico, saj je bil v podjetju že dvajset let, vse od dne, ko je s trebuhom za kruhom prišel iz Slavonije, še vedno pa je živel iz rok v usta.
Nekega dne mu je eden od podrepnikov nesel pod nos, da nameravajo delavci spustiti vse iz rok in da ne bodo mignili niti s prstom, dokler jim ne poviša plač, saj oni na svojih ramah nosijo največje breme. Tistikrat so se mu prvič zašibila kolena.
Konec je. Vrag je vzel šalo. Še dobro, da sem odnesel celo kožo.’, si je mislil, medtem, ko je kot lipov bog stal pred lokalom in pogledoval na uro. Izza vogala je z lahkotnim korakom, kot kak baletnik in hladen kot špricer prikorakal Ožbolt. Klical ga je, preden jo je kot podlasica iz kurnika podurhal iz pisarne.
‘Kje vraga hodiš!?, je zabevskal vanj.
Kaj se pa dereš kot jesihar?’, mu je našopirjen kot kak pav zabrusil nazaj.
‘Ne suči se tu kot mačka okrog vrele kaše. Pojdiva raje noter.’
Napet kot struna mu je sledil v notranjost lokala, kjer sta sedla za mizo.
‘Še kako minuto dlje bi ostal v fabriki pa bi te živega odrli. Oni Srbin, ki ga že leta vlečeš za nos bi te nataknil na kol, ti povem. Besen je kot ris.’
‘Kaj naj zdaj naredim? Na led ne bodo šli več.’
‘Kaj kaj!? Obljubi jim trinajsto plačo, kar češ jim natvezi, sicer boš ob glavo.’
Ožbolt je bil njegov polbrat. Ravno take sorte tič kot on. Po fotru. Tudi on je bil b’iznismen’. Kar sta videla, sta se naučila in tudi onadva nista padla daleč od drevesa.
‘Ti pa nimaš vseh ovc preštetih, a? Kaj pa če me bodo držali za besedo? In veš da me bodo!’
‘Bolje, da te držijo za besedo, kot pa za vrat. Ali pa meter nižje …’, se je zarežal in naročil dva dvojna z ledom. ‘Sploh pa beseda ni konj! Obljubi kar je treba, potem pa rep med noge in na prvi avion. Ne bom nič ‘slepomišil’ pa okrog rit v varžet … takole ne bo šlo več. Predolgo si pometal pod predpražnik, davčna te ima pod drobnogledom zaradi sive ekonomije, pol ljudi imaš na črno, vsi pa tenko piskajo in že z belimi gledajo, ko zagledajo tebe pa jim pade tema pred oči. Me čudi, da te do zdaj ni še noben na zobe. Ampak scat jih ne boš več peljal, toliko da veš.’
‘Kaj me zdaj tle kozjih molitvic učiš pa litanije poješ, kot bi bil ti kaj boljši!?
‘Oho … Sem ti na rep stopil, a? Veš kaj, v rit se zalet! Ti si mene klical, ne jaz tebe, tebi voda v grlo teče! Naredi kakor veš. Mogoče si do zdaj mislil, da si zvit kot presta, pa si kot kaže bolj ‘smotan ko kifla’, kakor bi rekli tile, ki ti po cele dneve garajo kot črna živina.’
Tudi sam je vedel, da bi moral pobrat šila in kopita že pred nekaj meseci, ko je na sestanku prodajal buče, češ da časi niso rožnati in da morajo, preden se spravijo na zeleno vejo, zlesti iz rdečih številk.
Njegov namestnik mu je pihal na dušo, da je modro govoril, ni pa se zavedal, da mu rovari za hrbtom in da mu je trn v peti, da ga želi spraviti s poti ter zasesti njegov stolček.
Plačal je zapitek, sedel v avto, vžgal motor, iz radia pa je hripavo zadonelo: ‘delam, delam, deeeelaaaam …’, ko so se na lepem odprla vrata. Štefan, močan kot bik, ga je kot deklico iz cunj potegnil iz avta in potisnil v dostavni kombi, ki je sekundo zatem kot sneta sekira odbrzel po cesti. Po ovinkih ga je premetavalo kot vrečo krompirja. Čez deset minut so se ustavili na tovarniškem dvorišču, kjer je bila zbrana vsa popoldanska izmena.
‘Došla maca na vratanca’, je slišal vzklikniti nekoga, ostali so se ob tem smejali kot pečeni mački, v tistem pa je od nekod priletela Gordana in mu pripeljala tako okrog ušes, da je videl vse zvezde.
‘Ne maži si rok, Gordi!’, so ji prigovarjale sodelavke, ona pa je v sveti jezi zarobantila:’Ma, ko bugarsku skupštinu ga bom!’
‘Mi o volku …’, je posmehljivo stopil predenj njegov namestnik, sedaj očitno vodja gonje. ‘.’Toliko o vranah, si je mislil … Ravno tisti, ki jih je vsa leta vodil žejne čez vodo, so mu sedaj nalili čistega vina.
Nekdo je rekel, da so kriminalisti že na poti. Krasno. Prej jo je tako jadrno ucvrl, da je dokumente pustil kar tam, na očeh, kaj šele, da bi jih vsaj odnesel ali celo uničil. Prišli bodo na pogrnjeno mizico in niti po krompir v žerjavico jim ne bo treba seči. Trideset let lagodnega življenja je šlo v božjo mater. Preziral je to drhal, ki ga je na koncu vendarle spravila na kolena in moral jim je priznati, da so to bitko dobili. Videti je bil ves poklapan, poln obžalovanja in resnično je obžaloval. Da so ga dobili s prsti v marmeladi namreč, ne ker je kradel kot sraka. Sam pri sebi se je nasmihal, saj se je spomnil dejstva, da je mala riba. Vse kar mora storiti je, da namoči koga drugega, ki ima več masla na glavi kot on in še preden utegneš reči ‘gospodarski kriminal’ ali pa ‘sistemska korupcija’, bo prost kot ptiček na veji.
‘Biti prvi na vasi navsezadnje ima neke svoje prednosti’, si je mislil in se zarežal kot hijena, ostali pa so ga le čukasto gledali.
Stari lisjak, čeprav je imel še kakega okostnjaka v omari, jih je imel tudi za ušesi in še kakega asa v rokavu. Potočil bo nekaj krokodiljih solz in vse bo šlo kot po maslu. Kmalu bo spet v sedlu in prej ko slej mu bo spet padla motorka v med. Taki kot je on, vedno pristanejo na nogah.
* prvi del zgodbe v frazemščini je nastal, ko so na Val202 vrgli kost za kratko zgodbo z vsaj tremi frazemi povezanimi z deli telesa, drugi del pa je nadaljevanje zgodbe. Izziv sem zagrabil kot pes ježa in se zapodil v pisanje kot svinja v buče.
Jan 09, 2017