Star gruzijski rek še iz časov, ko je po območju Azije haral Džingiskan, pravi, da se najbolj briljantne zamisli človeku porodijo, ko se z golo ritjo in s hlačami spuščenimi do gležnjev, čepeč v latrini, zazrt predse v neko namišljeno točko, med praznjenjem črevesja, prepusti toku nezavednih misli, saj med takim opravilom praviloma ne razmišljamo o trenutnem početju in je možgan nagonsko povsem indifirenten do tako banalne telesne funkcije, ki jo brez kakršnegakoli miselnega napora opravljamo od prvega vdiha dalje.
Mene ta domislica ni ravno prešinila med buljenjem v fuge kopalniških ploščic, požvižgavajoč si Smolarjevo ’Zavod za zaposlovanje’, temveč me je povsem nepripravljenega zalotila iztegnjenega nad zlizanim laminatom, slonečega na laktih in nožnih prstih, ravno nekje v poldrugi minuti, ko se telesa poloti rahla tresavica.
Nekakšno meditativno stanje, kjer ne tuhtaš o ničemer in celo tisti zvok telefonske štoparice, ki ti v začetku najeda, povsem potihne in ne prejemaš od zunanjega sveta prav nobenega dražljaja več. Tudi rahla bolečina v predelu abdomena izzveni in tiho štetje sekund v glavi, ki se praviloma ne ujema s tistim na pametni napravi, preneha.
Tak amaterski ohm, zen, odmik, ki nakazuje, da boš kmalu klecnil in da se bliža druga minuta planka, ko nenadoma zaslišim, pravzaprav niti ne slišim, bolj občutim skupek informacij, idejo, vklop varčne sijalke ali kakorkoli bi že človek to poimenoval. Nekaj, kar se potem počasi iz podzavesti, kakor sončni žarki skozi jutranjo meglico prek poljan in dobrav, prikaže kot ideja. 'Načrt, tako zvit, ako bi ga bil s soljo posul, bi mu lahko rekel presta.', če parafraziram pogosto izjavo desne roke Černega gada, Baldricka.

Skriti delavec!
Tako nekako kot skriti kupec, le da bi se namesto zgolj za nekaj minut pojavljal po trgovinah, bi se za en mesec pod krinko infiltriral v določeno podjetje, tam počel  kar bi se mi reklo, od mene pričakovalo in zahtevalo, hkrati pa bi si vse kar se tam dogaja in godi, šušlja in govori med ljudmi, pridno beležil, zapisoval in preverjal.
Domislek, ki terja vsaj tehten premislek, če že ne česa več. Pomislite … kot nekakšen tajni agent, vohun na misiji razkrinkanja nepravilnosti in nečednosti, bi pridno opravljal svoje delo v kakem podjetju, ki svoje umazane rabote spretno prikriva in taji, potem pa bi ugotovitve kršitev posredoval naprej, da se vidi in izve.
Tu pa nastane tisti nepotreben zaplet in nemara nepremostljiva težava. Posredovati naprej komu!? Neki višji inštanci, ki naj bi se s takimi rečmi že tako ali tako pečala in ubadala? Inšpektoratu za delo, ombudsmanu? Mogoče bi lahko nagovoril našega vrlega, smeti odvažajočega, kislo mleko pakirajočega, štumfe zlagajočega, žaklje moke prenašajočega, cegle v šajtrgi vozečega, štoke vrat farbajočega in po trdih in garaških petnajstih minutah, ko kamere televizijskih poročevalcev prenehajo brneti in se ugasnejo bliskavice fotoaparatov dopisnikov medijskih hiš in časopisja, domotožnega na ograjo z zlatom ozaljšanega dvorca slonečega precednika, z že pregovornim posluhom za ljudstvo in njegove tegobe, da kabinet Republike Slovenije vloži nekaj tisoč evrov v projekt, ki bi pokazal dejansko stanje v našem gospodarstvu. Pravzaprav ne bi bilo treba niti kaj dosti vlagati, niti odpirati kake posebne izpostave kateregakoli ministrstva že. Vse bi potekalo v strogi tajnosti, moja prava identiteta in namen ne bi bila znana vse do trenutka, ko bi vstopil v pisarno direktorja podjetja pod preiskavo in mu pokazal svoje izsledke v poročilu, na kup papirja pa bi vrgel še posebno predsednikovo pooblastilo.
To ne pomeni, da bi mu karkoli odžrl, kje pa! O, ne!
On bi se lahko še naprej nasmihal v objektive, jaz pa bi brodil po temni strani zaposlovanja. Tam kjer se dogajajo krivice. Tudi podjetja, ki se zdijo vredna preiskave, bi našel sam. Nekaj jih imam že v mislih. Tista, ki vsake dva meseca iščejo nove delavce in neumorno objavljajo ene in iste razpise za ena in ista delovna mesta pri vseh možnih agencijah, ki se jih lahko spomnite (sam sem med brskanjem po oglasih za delo, v roku slabe pol ure naštel več kot ducat kadrovskih inženiringov/operaterjev/storitev/svetovanj, upravljanj s človeškimi viri in podobnih nazivov zanje), hkrati pa tudi prek zavoda za zaposlovanje, kjer uslužbenka ob omembi, da imajo ponavljajoče se oglase, zgolj skomigne z rameni, češ: ’Hja, kaj pa naj mi storimo?’ in se ozre proti stenski uri, katere daljši kazalec se bliža bohved kateremu odmoru za kavo.
Tu pa bi nastopil jaz. Napotili bi me tja ali kamorkoli bi jim že namignil, da mi zadeva smrdi in med delom raziskoval. Po potrebi bi se izdajal, da sem denimo Gvozden Špijunović iz Sremske Mitrovice ali pa Dimče Vaginoski iz Kumanova. Morda bi se kak teden lahko pomudil tudi na enem od območnih Zavodov za zaposlovanje, kjer bi prej svojega čislanega tajnega sodelavca kaj kmalu označili za navadnega ovaduha in špiclja, ki jih je naznanil, da kaj drugega kot da nesmiselno premetavajo papirje, pravzaprav ne počnejo.