Rada bi eno reč razčistila, enkrat za vselej. To pa zato, ker sem prepričana, da se marsikdo sprašuje o meni, kaj je zdaj to zaena čefurka, ki se ne more odločit, ali bi bila nacionalistka, glede na to, da jo je med drugim, nekaj časa nazaj zaskrbel pritok migrantov v ta del Evrope, ki je, vsaj tako se zdi, že tako in tako zasičen z nekimi, nam neznanimi in ne vedno prijaznimi kulturami, ali bi se zavzemala za premagovanje predsodkov, kar se tiče narodnosti in vere.

Torej, moje ime in priimek sta slepilo. Ne, da nista resnična, resnična kot le kaj. Ampak hkrati sta tudi edinstvena krinka. S tem imenom se lahko pomešam kamorkoli. Sprejmejo me tako čefurji, kot Slovenkoti. In tako mi je všeč, ker vas imam vse rada, ne glede na poreklo.

No, pa da ne bom preveč skrivnostna. Moj priimek ima germansko poreklo. Izhaja iz priimka Schimitz, ki se je v času Kraljevine Jugoslavije, po takratni modi okitil s tako željenim IČ-em. No in tako se je očetova družinska veja (kar je, od kar pomnim povod za njegovo silno negodovanje), poimenovala s srbskim priimkom :D. Če malce pobrskate, boste v Srbiji našli cel kup Simičev, takih s mekanim, kot tistih s trdim ;). Celo nekaj slavnih se najde.

Ironija vsega skupaj pa je ta, da je moj oče čisti arijec. In ljubi severnjake. Skandinavce, Nemce, Švede. Itd, itd…. Če je kdo »čefur« (oprosti mi mama) v naši družini, je to moja mati, ki je pol zamejska Slovenka, s hrvaške strani, pol Črnogorka.

Tisti, ki poznate Črnogorce, morda veste, da se pogosto še vedno delijo na klane. Točno se ve kateri priimek pripada kateremu klanu in v katero področje Črne gore. Moja mati, svojega  pravega očeta Črnogorca sploh nikoli ni poznala. Živela in odraščala je v Sloveniji, s slovensko govorečimi starši. So jo pa kmalu po prihodu v moje rojstno mesto, meni nič, tebi nič, pa čeprav ji ni bilo kaj prida do tega, pod okrilje vzeli razni strici Črnogorci, ki so jo brez zadržkov opozorili, da je iz njihovega klana in zatorej član nekakšne familije. Da ne bo pomote, pravoslavne familije. In lahko si predstavljate kakšen šok so doživeli, ko je vzela Slovenca (sicer s srbskim priimkom, recimo, da je res, ali je pa popolnoma nezaveden Srb, ki bi ga bilo potrebno linčati) in za povrh vsega, še svojo hči poimenovala Alma. Nekoč mi je eden od teh neželjenih botrov priznal, vidno užaloščen ob dejstvu, da ima njegove gore list muslimansko ime, da me nikdar ne bi zmogel tako klicati in da je vesel, da imam dve imeni :).

»Zvaću te Eliza, jeboga!«

 Pa ni bila mati tista, ki me je poimenovala. Ko sem se rodila, sem bila najprej Špela. Pod tem imenom so me vpisali v rojstno knjigo in ga bili kasneje, ko je od nekje, ves evforičen privihral moj oče (takrat so ženske še rojevale striktno same), prisiljeni spremeniti:

»Alma bo.«

Elizabeta je le dodatek. Če vas pa slučajno zanima, je latinska različica Špele. :)

Tako da, moje ime ni muslimansko. Dobila sem ga po Almi Mahler, znani fatalki, ki je nekaj descem konkretno preuredila življenja. Med drugim slavnima Mahlerju in Gropiusu. Kaj čmo. Nomen est omen :P. Alma pomeni tudi duša v španščini, jabolko v madžarščini in blagodarna v latinščini.

Je pa sila smešno vsakokrat, ko me kdo vpraša po imenu in vidim kako nabira gube na čelu in mozga. In potem sledijo vprašanja. To, da sem čefurka… Do tega pride tako rekoč vsak…. Kar sledi, je navadno…

»A si muslimanka?«

»Em ne, nisem.«

In potem spet mozga….

Ok. Alma naj bi bilo muslimansko ime, Simić je srbski priimek… Koji k… ? Verjetno je mati Bosanka, ampak kateri Srb zaboga dovoli ženi sami poimenovati otroka, pa še z muslimanskim imenom? Zmeda.

»A si prepričana? Pa saj ni treba, da ti je zato nerodno.«

Smeh.

»Če bi bila, sem prepričana, da mi ne bi bilo nerodno.«

Veliko mi jih ne verjame. :) Mislijo, da sem prodana duša.

Takole je. Če me vprašate, ali sem čefurka, ne vem kaj zaboga naj bi vam na to vprašanje odgovorila. Tri četrtine moje krvi je slovenske. Tole je moj materni jezik. Tiste četrtine, ki je južnjaška, pa nikakor nisem pripravljena zanikati. Ker jo ljubim. Ljubim njen patos in temparament, njen sočen humor, njeno vročekrvnost in čustvenost…. Po drugi strani pa sovražim balkanjado, tisto šlampasto, »šta češ mi«, anarho- brez kakršnegakoli pravila ali zakona, ker to je tisto, dragi moji, tisto slabo, kar smo prinesli z Juge in potegnili v ta čas, v Evropo, za katero smo mislili, da nas bo spremenila in nam pomagala. Po drugi strani pa…. Glede na to, da smo to storili…. Balkanci smo. Jp. Nihče nam ni kriv. Taki smo. Za stanje, ki ga imamo ne moremo krivit niti Evrope, ker heh, v Evropi imajo stvari precej bolj zakonsko pošlihtane. Nam pa to ne ustreza. Večina ne želi imeti nikakršnih pravil, po drugi plati pa jih zahteva, za tiste, ki vidno kršijo zakone…. Balkanci. No…recimo severni Balkanci, če vam je ljubše. Naprednejši Balkanci.  Ki smo se po odločitvi na nekem referendumu in mimogrede, to je bil edini referendum v naši zgodovini, ki se ga je udeležilo več od 36 procentov prebivalstva-prvi in zadnji, odcepili od ostale balkanjade in se odločili, da se gremo Evropo. Zdaj pa krivimo Evropo, da je vse narobe in jokamo po Jugi.

Torej vse te opredelitve in to predalčkanje… Vse to je brez veze. Zanima me koliko od vas, je zdaj, ko sem vam lepo opisala okoliščine, glede svojega imena, spremenilo mnenje o meni.  In ali se vam to zdi pravično? Pa pustimo mene. Meni ne bi moglo biti bolj vseeno. In po svoje sem oboje. Slovenka in čefurka. Sprašujem vas o ljudeh, ki so konstantno stigmatizirani zaradi svojega imena. Ki se lahko naučijo jezika, vklopijo v družbo, pa bodo vsakič, ko bodo omenili svoje ime, deležni tistega pogleda….

Vem kako je biti tujec. Tri leta sem živela v tujini. Zato se znam prestaviti v to vlogo. Vem kakšno življenje je tam, ravno zaradi prevelike količine tujcev. Koliko kriminala, nezadovoljstva… Koliko večja razslojenost kot pri nas, prepad med nezaposlenimi, neintegriranimi, velikokrat ilegalnimi migranti in legitimnimi državljani. Kako močan je nacionalizem, gnus pred tujci, itd, itd… In btw, tudi sama sem ga bila deležna. Bila sem le tujka, kot vsi ostali. Madžar, Poljak, Romun, Albanec, Rus, Ukrajinec, Moldavec, Kitajec, Kenijec, Sierraleonec, Ugandčan…. Ali Slovenec.  Vsi smo bili isti umazani, usrani tujci. Skoraj brez možnosti za kvalitetno zaposlitev, integracijo, obsojeni na ghette…

No. Jaz ne. Kot sem rada poudarjala, sem bila tam zaradi ljubezni, ne zaradi kruha.  Pa me zato niso imeli nič raje, le malce bolj radovedno so me opazovali. Živela sem v vili blizu morja. In nič mi ni manjkalo.  Razen tega, da bi bivši tašči in tastu, kdaj pa kdaj, če bi le lahko, s kvačko iztaknila oči. Ker sta se tako vidno sramovala, da ima njun sin tujko. Ciganko.  Za vse svetnike, sveto blaženo devico in jezusa kristusa, sin direktorja banke, je domov privlekel umazano Slovanko! Če bi se sprijaznila z vlogo gospodinje, bi me morda lahko zadovoljivo skrili v hiši… Ne, nič materialnega mi ni manjkalo, razen tega, da so me vsi po vrsti, razen nekdanjega partnerja, samo po sebi obravnavali, kot, da sem nekaj umazanega. Če bi se še tako trudila, bi se nikoli ne mogla v resnici asimilirati.  In nezadovoljstvo, ljudje božji, nezadovoljstvo ob tem, ko te nihče ne sprejme, je grozljivo. Zdaj pa… Gre za dve državi, ki sta si po kulturi, veroizpovedi, običajih in podobnem zelo blizu… In če se jaz nisem bila sposobna asimilirati, jaz, ki nikdar nisem bila pretiran domoljub, ki sem zelo odprta in fleksibilna… Kako lahko to realno pričakujemo od ljudi, ki prihajajo k nam od tako daleč? Država, v kateri sem bivala ima dolgoletne izkušnje s tujci, pa ji ni uspelo rešiti problematike, ki je nastala. Nestrpnost je le posledica teh dolgoletnih izkušenj. A resno mislimo, da bomo temu kos?

Ne vem če mi sledite. Govorim tako o tujcih, ki jih popolnoma razumem, kot tudi o domačinih,  ki jih prav tako popolnoma razumem. A si mislite, da nekatere evropske države, že leta in leta  ne poznajo več kvalitete življenja, kot jo imamo (za enkrat še) pri nas? In glede na to, da se že tako obkladamo z vzdevki, kot so čefur in podobnimi… Pa smo vrsto let bivali v isti državi….

Vprašam se, kako zaboga ohraniti človeškost in ubrati zlato sredino. Tako, da bomo tukaj in zdaj ohranili kvaliteto življenja, ki si jo zaslužimo, pred vsem pa, ki si jo zaslužijo naši nasledniki in da bomo pri tem ohranili svojo empatijo, da ne bomo prepolni predsodkov, da ljudi ne bomo sodili glede na narodnost, jezik ali vero… Vedno bolj mi postaja jasno. Odgovor se ponuja kar sam po sebi. Nemogoče je.

 P.S. Bi vljudno prosila, da se te objave ne deli naprej s tega mesta.