Pobezljani kapitalistični, sužnjelastniški sistem je namensko pozabil. Pozabil, da je vsak človek največja naložba v prihodnost.

Na podlagi včerajšnje korespondence prek e-pošte sem se odločila, da tole spišem. Predvsem za svojo dušo, če pa bo tudi kaj zaleglo, toliko  bolje.

Leta sem delovala znotraj popolnoma nerazsodnih realnosti posameznikovih podjetij. Leta oropana besede, človeškosti in nenavsezadnje tudi plačila, ki nikakor in nikdar ni odražal tiste odgovornosti, ki jo vlagam v svoje delo.

Ampak... ne gre vseh krivd pripisovati hierarhično, od vrha navzdol. Dokler se ljudje ne bodo zavedali samih sebe in se bodo raje ukvarjali z nebulozami kot z lastno dodano vrednostjo (konkretnostjo), se nam ne bo godilo prav nič drugače.

Pred mnogimi leti sem se kot oblikovalka uspela zaposliti v enem izmed novogoriških podjetij. Izsilila sem tudi najvišjo plačo. Izsilila? Laž!!! 

Nikogar nisem podkupila in nikomur grozila. V tistem času so se podjetja grebla zame, kar sem seveda uspešno izkoristila v svoj prid. Nisem imela vedno v življenju te sreče. Z odkritostjo na dlani sem stopila do šefa ter mu zaupala, da ne nameravam delati za drobiž.

Slabše plačani vodja projektov se mi je lepega dne izpovedal. Jel se je pritoževati nad delovanjem firme in pričel primerjati mojo plačo ter mojo odgovornost  (le službeno, kajpak) z njegovo....

Halo???!!! Ljudje božji! Primerjav NI! Vsi drugačni, vsi enakopravni. Nekadilec se pritoži čez kadilca in želi na račun njegove trikratne kadilske pavze, predčasno zapustiti delovno mesto. In kaj doseže? Da v firmi prepovejo kajenje, namesto da bi uvedli štempljanje. Me prav zanima kolikokrat dnevno preždijo nekateri nekadilci na WC-ju... Uvedite štemljanje tudi za časa uriniranja in malice prosim...

To, dragi moji, so nebuloze! Vsak, prav vsak posameznik ima pravico do zadovoljevanja svojih potreb in vso pravico postaviti se zase! Vsaj dokler na račun zadovoljevanja lastnih potreb, ne trpijo ostali! Poskrbi torej, da v tvojem postavljanju zase, posledic ne bo nosila tvoja okolica - kadilska ali nekadilska...!

Odgovorni kadilec ve kdaj, zakaj in kako pokaditi svoj cigaret, da bo čim manj škode za ostale in čim več koristi zanj. In prav nič se ne obremenjujem z vašimi nekadilskimi dejavnostmi in nebulozami. Še manj vam gledam pod prste, koliko ste bili tistega specifičnega dne resnično produktivni in delotvorni!!! Navsezadnje je na delovnem mestu to edino kar šteje. Vaš proizvod, otrok... kakorkoli ga želite poimenovati. To je vaša stvar.

Odgovarjam le sebi in stojim za vsakršno lastno izbiro, dejanjem in reakcijo. Nimam časa tekmovati z drugimi, ker sem s seboj preveč zasedena. Biti moram namreč neprestano kreativna. Razumete?!

Se opravičujem. Primerjave me vedno razburijo... Jabolk in banan pač ne gre primerjati. To še butelj  ve in nimam časa za takšne otročarije! Ti si ti in jaz sem jaz! 

Posedla sem vodjo projektov poleg mene.

»Kje živiš?«
»Pri starših.... Ja, ampak jim plačujem bivanje...«
»Očitno ne dovolj, da bi vedel, da si od svoje plače odvisen.«
»Ja kaj pa naj naredim?«
»Katere so tvoje vrednosti?«

Začne se kšopiriti z eno izmed svojih grafičnih postavitev v strokovnem časopisju:
«Le kdo bi mu še tako lično to postavil?! Le kdo?! To sem si čisto sam izmislil... tega še nihče drug nikdar ni naredil... Prvi sem bil... v Sloveniji!«

Ni se mi zdelo vredno spotikati se ob kaj je bilo že kdaj narejenega in kaj ne in ali je res umotvorec grafične postavitve, ki mimogrede, čeprav všečna, nikakor ni bila umetniški presežek. Za to imam oko. Verjemite. 25 let v branži. Ne najboljša, pa tudi ne odpisa vredna. Nikdar nisem verjela, da bi lahko bila kakorkoli najboljša in/ali nenadomestljiva... Ko bi me le enkrat ta misel obšla, bi se najbrž sama odvrgla v najbližji koš človeških odpadkov. Ne potrebujem kompleksov ali samozaljubljenostnih utvar, da preživim. Sem to, kar sem in sovražim vsakršno obliko vzvišanosti. Če to o meni ne pove dovolj, potem ne vem več, kako naj se še opišem... Relativistični matematik pač. Prizemljenost je vse kar šteje in obožujem vse na dveh nogah, kar je sposobno ohranjati stik s prizemljenostjo.

»Pa ti pričakuješ, da bo on videl v tem tisto, kar vidiš ti?! Meniš, da je tvoja izjava meni, vredna povišice???!!! Halo!!! Kaj pa to, ko posedaš tu, več ur preko delovnega časa? In to, da pritečeš vsakič, ko šef le zažvižga? To, da se lahko kadarkoli zanese nate? Se ti to ne zdi vredno človeškega dostojanstva in s tem tudi dostojnega plačila?!«

Kaj je človek s fakulteto, ki je sama mimogrede nimam, z najinim razgovorom kasneje naredil, ni več moja stvar. Podjetje se je odločilo, da raje ne bo nudilo določenih storitev strankam, kot bi še naprej "sponzoriralo" moje odgovorno delo. 

Omenjena firma je namreč srčno vlagala v lastno tehnologijo in navidezno rast (kupovanje bark, avtomobilov ter status simbolov). Ponudba strankam in človeška delovna sila sta bili zgolj sekundarnega pomena in niti približno vredni tolikšne pozornosti.

Podjetje je svoje delavce povsem uspešno prepričalo, da delujejo v "skupno" dobro...
"Ej, kok je pameten ta naš šef!!! Je vložil veš?... Kupil je tisti mega galaktični tiskalnik, s katerim bomo lahko zdaj kar sami tiskali!"
Kreten! Pa saj vemo, kako je s tem...

Naj vam podam primer drugega novogoriškega podjetja, ki pa bi lahko bil navsezadnje vseslovenski ali vseitalijanski, po mojih izkušnjah sodeč.

Možakar z ambiciozno, megalomansko idejo, svoje podjetje zgradi na temelju avtomobilskega leazinga - status simbola ter zastonjskarski, študentski delovni sili. Verjeti moramo v njegovo idejo, kajti zaradi leasinga nima denarja, da bi svoje delavce izplačeval. Naj malo potrpimo in verjamemo v "skupni" cilj, ki njemu omogoča status simbole, nam delavcem pa lakoto...

Na ta način deluje naša država, če se ne motim. Neobhodni vzor seveda, vsem naštetim podjetjem. Moleduje ljudi, naj ji verjamejo, med-tem, ko jih vztrajno z vseh strani nateguje. Posojila, računalniki, tepihi, mednarodne pomoči... Sistem, ki postane namen in status simbolna spaka, samemu sebi.

Tu je potrebno potegniti črto in prispevati k vzajemnemu odnosu, se vam ne zdi?!

Vzgajamo se namreč skupaj, na podlagi skupnih spoznavanj in razumevanj, kaj smo še zmožni požreti in česa ne več. Vsak je dolžan postaviti svojo mejo. Ohranjati ignorantski odnos s sočlovekom, ki te spremlja skozi življenje, to pač ne gre. Lahko se pa preizkusite doma s partnerjem, če le dvomite v moje besede.

Opozarjanje je naša dolžnost.  Način, da si pripišemo realne (ne nebulozne) zasluge človeške biti ter jih primerno ovrednotimo. Kaj bo s tem naredil sočlovek ali podjetje, s katerim imamo opravka, je navsezadnje čisto njegova stvar. Bistveno, da se nehamo slepiti, da se bo jutri sam od sebe, odnos izboljšal in popravil in bo posijalo sonce. Zaradi takšnih religioznih verovanj se namreč nahajamo tam, kjer smo. V brezobzirni državi, med neobzirnimi delodajalci, sodelavci in soljudmi - seveda.

Leta sem bila tudi sama podjetnica. Nikdar mi niti pod razno ni padlo na pamet, da bi se posluževala tržnikov, plačanih po realiziranem delu. Halo???!!!

Nekdo dela! Troši dragoceno energijo in čas, da bi še meni postregel s kosom potice. Saj nihče ne dela za drugega zgolj zato, ker nima pametnejšega dela?! To, da njegov napor ne daje vedno pozitivnih rezultatov še ne pomeni, da vanje ni vložil svojega maksimalnega truda!!! Vrednoti naj se trud, nikakor ne realizacija! Le-ta je NAGRADA obema, za vzajemno delo. Nagrad ne moremo izsiliti. Je to jasno?!

V kolikor sočloveku nisem sposobna zagotoviti spoštljivih razmer za vzajemno delovanje, ga ne bom najemala.
Drži kot pribito.

Kot podjetnica vem, da svet ne temelji na kratkoročnih rešitvah.

Tvoji zaposleni so tisti, ki dajejo največjo vrednost tvojemu podjetju in njegovim storitvam/proizvodom.
Oni so tisti, na katere se boš lahko vedno zanesel, če le ne boš dolgoročno po njih sral!
Prisluhnili ti bodo, s tabo gazili tudi po najglobjem blatu in ti pripomogli k iskanju rešitev...
Plačaj jih torej, namesto da globokoumiš o tem kako bi najraje poceni imigrantsko delavno silo najel...
Pa menda ja ne misliš, da bo tista nosila tvoje grehe in bremena?
Menda ja ne misliš, da si tak GENIJ, da bo dovolj, če bo vsak izmed tvojih delavcev naredil točno to, kar mu boš ukazal?
To ni recept za rast tvoje firme, pač pa smernica, kako jo popeljati v največji dolgoročni propad.

Kakšne so v resnici zasluge tvojega status simbola in megalomanije?

Jih ni. Gre zgolj za kopičenje človeškega nezadovoljstva. Nezadovoljstva "TVOJIH" ljudi.
Proizvode in storitve pa razvijajo in opravljajo ravno oni - "TVOJI" ljudje.
Meniš, da je lahko sad nezadovoljnega človeka, zadovoljiv proizvod/storitev v očeh kupca/naročnika???
Utopist...

Osnova je človek. Človek je tvoja največja naložba in bogastvo.

Nič čudnega ni, da se je moje včerajšnje dopisovanje zaključilo nekako takole (iz e-pošte citirano):
«Po tvoji odpovedi iščem dizajnerje na polno, delam od pon do ned po 12h ali vec. V tem momentu mi je spregel se XY dizajner in vse kar je sem te prosil, če mi naredis nekaj malega dodatno za podjetje, s katerim naju ne veže pogodba, ker se nam res mudi. Zadeva bi morala biti že en mesec nazaj narejena... Prosil sem te, ti napisal kakšno je stanje, pospešeno iščem dizajnerje to je pa tudi vse, kar lahko postorim. Se bom že sam znasel. Vedi pa, da je Slovenija majhna in da danes delo je, jutri ga ni in da se take usluge prejkoslej vrnejo tako ali drugače. Pa ne rabiš mi pisati dolgih spevov nazaj. Meni v tem trenutku šteje le opravljeno delo. Sicer pa te delno razumem. Hvala.«

No, lepo od njega, da me delno razume. Krasno bi bilo, če bi razumel še nekoliko več...
... Da tudi sama nimam želje prebirati dolgih spevov ... Na primer...