Že dolgo razmišljam o tem blogu. O perečem trnu v peti, ki zna biti predmet posmeha znotraj univerzalne farse, v kateri se nahajamo.

Ko sem bila stara dvanajst let sem si prvič ogledala film Michaela Andersona - Loganov beg, ki me je na račun uprizorjene stvarnosti, povsem prevzel. Takrat sem v njem uzrla farso človekovega rodu.

Za tiste, ki filma niso videli, na kratko povzemam vsebino:
Dogajanje je postavljeno v leto 2274. Modernizirana, navidezno idilična družba je ujetnik postapokaliptičnega podzemnega sintetičnega prostora. Prostorska stiska in neoporečen življenjski slog zahtevata svoje - vsakega prebivalca v tridesetem letu starosti usmrtijo.

Kot se za vsako družbo spodobi, tudi Loganova obudi v življenje sistemu primerno religijo. Hiba (črna luknja) vsake družbe pa je seveda svobodomiselni upornik. V tem primeru je to seveda Logan, ki se iz povprečnega anti-junaka kaj kmalu spremeni v heroja.

Film sem si v različnih življenjskih obdobjih večkrat ogledala in bila vedno znova očarana nad njegovim preroštvom.

Ne živimo v letu 2274. Nahajamo se v okolju "humane družbe"... Tudi Loganova je bila... Humana namreč.
Danes bi jo seveda, zaradi ukoreninjenih sodobnih verovanj, večina obsojala nehumanosti. Pa si oglejmo.

Loganov svet: človeku je dano brezskrbno udobno življenje do sodnega dne, ko ga vrtiljak (verski oltar) razblini.

Naš svet: obsojeni smo na suženjstvo do smrti.

Če še upate v iluzijo, da boste kdaj deležni dostojnega življenja, naj vas streznim: "Opustite vsakršno upanje vi, ki vstopate" (moj ljubi Dante).

Revščina, brezposelnost in izkoriščanje delavne sile, vsakodnevno naraščajo. Religije v nebesa kujejo ljudi, ki se odločijo preživeti, navkljub nemogočim življenjskim razmeram in obsojajo na inferno samomorilskega posameznika. Evtanazija in samomor sta prezira vredna in versko preganjana. Zgodovina se venomer ponavlja in upanje vedno znova umre zadnje. Včeraj si pridobil pravico več, jutri te bodo priborjene pravice okradli ter ji pripisali pretekle obresti.

Borba. Biti moraš borec. Cenijo se borci. Kot vedno le v ustni besedi in na papirju. Kot vedno le tisti, od katerih ima širša množica korist. Boriti se moraš znati za vodo, za zrak, za svoj življenjski prostor in se vsakič znova postavljati zase. Ko bi bili vsi borci, bi verjetno dolgoročno še nekako shajali. Dejstvo je, da jih mnogo objame pripadnost k lastnemu kastnemu sistemu. Tako pač to gre.

Trenutek resnice. Katera družba je bolj humana, se vprašam? Tista, ki dovoljuje človeku brezskrbno bivanje do tridesetega leta starosti ali tista, ki človeka ožame vsakršnega upanja in ga pahne v doživljenjsko životarjenje s priročno pretvezo humanosti, katere od nekdaj ni in nikdar ne bo?

Res je. Pesimističen je ta zapis. Realen. Prav nič zlagan.

Pot v pekel je tlakovana z ljubeznijo. Sploh, če ljubezen, Ljubezen ni.

Od nekdaj sem preferirala ljudi, ki znajo reči bobu bob. Ljubim resnico, če še kako boli. Preziram hipokrizijo.

Veliko lažje bi objela vero v državo, ki nam po tridesetem letu starosti zaukaže smrt kot državo, ki lastne mrliče humano (umetelno) ohranja pri življenju.

Čas je, da se nehamo slepiti z utvarami in nehamo verjeti v deklarirano humanost.
Abre los ojos.