Včeraj sva si z možem ogledala korejski film Way back home, posnet po resnični zgodbi.

Obravnava krute eksistencialne pripovedi družine, ki je zaradi lastne ustrežljivosti ter spleta okoliščin pristala na samem socialnem dnu, iz katerega se skuša pobrati z nelegitimnim dejanjem, je seveda zapolnilo moji očesni orbiti z obilico solza, ki so se jele v studencih iztekati po licih.

Odličen prikaz brezvestnega, neodgovornega ravnanja s papirologijo namenjeno nadaljnim birokratskim postopkom. Sprenevedanja, prelaganja odgovornosti, medrasna tekmovalnost...

V centru zgodbe mati, ki jo zalotijo pri tihotapljenju 37 kg kokaina. Kaj si ti ja nor?! 37 kg kokaina?!....
Revica je baje prepričana, da tihotapi drage kamne. Le kako naj sicer njena družina preživi?
Ve, da ne počne nič dobrega... Ampak... droga?! Le kako naj bi na to pomislila?!

Nerada pripovedujem filme, ki so ogleda vredni.

Jok ne zaduši mojega naknadnega razmisleka.

Zgodba se na koncu razreši in dobi svoj epilog, ki je pravzaprav današnji preživetveni recept, strnjen v sledečih besedah:
Ko ti življenje pokaže zobe in se nisi več sposoben preživljati, si pomagaj z nelegitimnim dejanjem. Naj te ujamejo.
Dovoli in moli, da se postopek zaplete. Z mediji vsekaj po nevestnih papirologih. Mreži. S pomočjo  v virtualiji prisotnega ljudstva opozarjaj na krivdo in napake drugih. S sočutjem okolice se operi lastne krivde.
Ko boš rešen zaživi, kot bi živel svoj prvi dan in razmnožuj se še naprej.

Naj ne bo pomote. Nikogar ne obsojam... Poveličujem pa tudi ne.