Pred mnogimi, mnogimi leti, je živela mladostnica.
Težavna in strupena.
Karakteriziralo jo je cel kup nekih kvazivrednot, ki so se na srečo z leti porazgubile v deželi dinozavrov;
površnost, nevztrajnost, maščevalnost, manjvrednostni kompleksi in celo fokus....
Tega je imela toliko, da je znala pretvoriti vsako muho v največjega slona.
Mazohizem bil je njena največja razvada...
Hišni ljubljenček, ki ga je objemala, pestovala in hranila z obilico vse prej kot sladkih otroških spominov.

Potrebno je bilo veliko let, da je svoj izkustveni svet poglobila, sistemizirala, pretresla ter izločila iz njega
vso nepotrebno kramo, ki ji oteževala je obstoj.
Zalučala jo je daleč stran... v deželo dinozavrov..
Tam je menila, se bo ta porazgubila,
se k njej, nikdar več ne vrnila...

Leta so minevala, začinjena z vsakovrstnimi izkušnjami.
Napajala se je le z njihovim neškodljivim nektarjem.

Nenadoma izza grma piči nekaj jo ostro'...
Pred njo stoji, ji kačji strup v obraz vrešči:
"V tvoji sem deželi bil, kramo tvojo skupaj zbil.
Nesrečen sem zdaj s tem zelo,
pomagaj, da ne bo težko..."

Ga le pogledala je v oči:
"Sine... o ti nesrečnik ti,
le kar dovoliš, se ti zgodi.
Odnesi to zdaj daleč stran,
od mene bodi bolj pretkan..."