Na ovinku mariborskega parkirišča, kjer navsezgodaj zjutraj zapustim svojo malo štirikolesno črno škatlo,
se nahaja majhna pekarna.

Lačna kot sam hudič se, še prekrokana od prejšnje noči, sklonim k reži njene stene.

Na drugi strani medle šipe ugledam utrujen obraz na zatemnjeni postavi, katere ramenski obroč se privzdigne
in prične leno vleči desno roko k drsnemu oknu.

Navkljub rani uri, neprespani noči in navzočnosti mogočnega lakomnega sesalnika koder naj bi se sicer nahajal želodec,
s svojo prisiljeno posturo prisilim sive celice v pogon. Pred očmi se mi izriše serija podob, vezanih na predhodno gurmansko izkušnjo s točno tem kioskom.

Enkrat sem že zagrizla v njegov burek...
Oči ponovno zaznajo sredico skupaj nabite, nekvašene moke in čeprav vztrajno iščejo meso,
ga v njem prav gotovo ni najti veliko.

Okus...?
Bljaaak...
Brbončice okušajo le sol in nekvašeno, medtem ko se zobje skušajo ogniti nezadostno pečenemu...
Tako preklemano je zanič, da ga po dveh grižljajih zavržem.
Še ptiči bi česa takšnega ne kljuvali.

Kaj mi je storiti???? Lačna sem kot pes in če ne bom česa pojedla, ne bom preživela!
Naj si naročim žemljico s šunko in sirom? Kuhane šunke že tako ali drugače ne maram...
Pa sem si jo enkrat prav tako tu naročila, ker mi jo je bila prodajalka ekstra pohvalila.

Povsem bela žemlja...
Tako zelo bela, kot bi bila v belo tempero namočena...
Zopet me prešine spomin prvega grižljaja.
Razkrije sumljivo vsebino, opisano že v predhodni viziji.
O siru in šunki ne duha, ne sluha...
Izrazit okus po soli in popolnoma nič drugega.
Dva grižljaja in že roma v koš za smeti...

Moram nekaj vreči v želodec!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Spomine, slike in okuse razblini škrtanje okenca.
No Lara, sedaj se pa ne boš blamirala. Nekaj moraš naročiti!!!

Steklo se razpre.
V celoti razkrije lik zaspane prodajalke ter skromen skrčen prostor, ki se nahaja za podolgovato, s hrano nabito polico.
Očesni zrkli odtavata in se pričneta izgubljati v seriji pic, žemljic, štrudljev, mariniranih makaronov in druge kulinarične svinjarije vprašljivega datuma.

Obstaneta na drobnem papirnatem žaklju.
Le-ta razkriva veliko belo etiketo s tiskanim napisom:
DROPTINE.

S težavo se zadržim, da ne prasnem v smeh.
Ne le, da peči ne znajo!
Še črkovanje jim gre slabo od rok!

"En mesni burek prosim!"
Naenkrat sem prepričana o svoji odločitvi, čeprav nisem.
Ali mi sploh kaj drugega preostane?

Plačam, odidem in zagrizem v surovo, soljeno moko.

Kako lahko tako sranje prodajajo?!
Kako lahko poslujejo?!
Kateri cepec tu sploh kupuje?!

Zamislim se nad seboj in svojim praznim želodcem,
ki navkljub povezanosti z vsesplošnim čutnim gnusom,
vztraja pri nakupu. Očitno nas ni ravno malo...

Med razmišljanjem še dvakrat zagrizem v čutni gnus in
sebi razkrijem enigmo idiotskega škrniclja.

Že tako ali drugače so drobtine tako "tyny", da jih "drop"aš.
Ako kupiš te, jih boš zagotovo dropal...
Eno za drugo...
V najbližji koš za smeti.

Morala zgodbe?
Ako ne zaupaš čutom, zaupaj besedišču!