Srce krvavi.
Um formulira boleče paradigme.
Samemu sebi se upira.

Prsti ne ubogajo.
Preveč so deformirani.
Nonsens zapolnjuje
papir samozvanega virtuoza.

Rešitve ni.
Ne obstaja,
čeprav je nje iluzija
morda lahko večna.

Vse obmolkne,
ogrnjeno v črnino.
Življenje je le ladja,
v katero se vedno znova,
neopremljena vkrcam.

Le krsta, v katero vedno znova,
nepripravljena ležem k počitku.

Duša nestabilno vibrira.
Ne verjamem.
Nočem verjeti v njeno večnost.

Ne v tej deželi človekovi,
koder na veke vekov dominira
le njega nrav.

Napušna,
pohlepna,
pohotna,
zavistna,
požrešna,
besna in
zagrenjena.

(Morda je tudi vesolje
prav zategadelj večno.)

Luč ugasne.
Žametni zastor pade
in predstave je konec.

Krik iz théatrona:
"Utihni že, prekleta zagrenjenka!"