Človek bi brez očeta in matere ne mogel obstajati, saj je kloniranje zaenkrat prepovedano (hvalabogu...).
Vsak otrok ima očeta in mater - spermij in jajčece, jing in jang, žensko in moško plat, integrirano že v svoj fundament.
Na spletni strani Wikipedia.org je to spočetje opisano pod besedo reprodukcija - vsaj tu in tam se z razlagami slovenskih besedi, povsem strinjam. Dovolite si širšo primerjavo pomenov - v vaši in tujih kulturah, narodnostih in jezikih - ter se vedno vprašajte, na kateri stopnji razvoja se vaš narod nahaja oziroma kje je, po vsej verjetnosti, paralizirajoče zaostal. Pri besedi DRUŽINA, morda??? Naše tolmačenje družine je povsem zastarelo. Zelo patriarhalno in ozko... zelo ozko naravnano.
Kulturno-narodnostni otopelosti nimam namena ploskati.

Povrnimo se raje k reprodukciji. K spoju jajčeca in semenčeca, ki ju je MORAL posameznik zaobjeti, sicer bi ne obstajal. Kljub temu, da ju poseduje, se jih ne zaveda, saj mu družbena psihoza narekuje zaobjetje kulturno pogojenega fizičnega telesa, nikakor ne zaobjetje samolastne fizične percepcije. To je temeljni razlog, da se večina ljudi, navkljub lastni evolucijski možnosti in predispoziciji, omejuje na stopnjo dojenca. Preživetveno se podredi okoliški moči.

Klinc, pa taka omejena evolucija v znamenju psihoze (S. Freud)!
Klinc, pa povprečna zagamanost človeka, da tega ne razume -  da si je edino orodje za fizični obstoj, sam.
Navsezadnje je sam sklenil začetno počelo okronati s samolastno kreacijo.
Vse je izbira.

In želite me prepričati, da je pristati na stopnji dojenca prava stvar!
Me skušate pregovoriti, da moramo biti celoživljenjsko odvisni od fizičnih podob očetov in mater, ki to mnogokrat niso, ker preokupirani z nedoumetim? Fizično odvisni od ljudi, ki pojma nimajo o svoji človečnosti ter svojevrstni integriteti?

Ako ne znamo ali nismo sposobni prerezati popkovine ter prevzeti odgovornosti nad našim življenjem.... ta Človek naj bi postal celo nekomu starš? Ne, to je le predpogoj, da postane človek človeku volk in producira nadaljne rodove volkov.

Človek postane Človek, ko sprejme dejstvo, da je temeljni nosilec lastnega obstoja in zato zanj in za razvoj Človeškosti povsem odgovoren.

Se lahko s to resnico Človek samoreproducira ? Pa se res mora? To je izbira, ki pripada izključno vsakemu posamezniku.
S čem nas želite posliti? Z reprodukcijo morda? Nas ni že preveč? Kaj pa vojne?
Kaj pa vse v svetu prisotno zlo, ki izvira iz posameznikovih psihoz, občutka ujetosti v fizične, množično-psihotične utvare?
Nič hudega ne bo, če reprodukcija tu in tam obstane.... Bo vsaj na svetu manj nečloveške škode.

Ojej, katastrofa!!!!
Osemenjevanje.... Zlo človeštva!
Človeštva ali človeštva? Tudi v tem procesu običajno srečamo oba pola.

Znanost naj bi ne prevzemala človekovih vlog, pa je vseeno sklenila podpreti željo posameznika po ohranjanju vrste tudi v primeru, ko naravna danost njegovemu razmnoževanju ni bila naklonjena.
Kdo sem jaz, da bi sodila tem ljudem?
Navsezadnje osemenjevanje temelji na prvotni združitvi semenčeca in jajčeca - osnovni dvojnosti, ki je sposobna vsakemu človeku podariti Človeškost. Osemenitev svojo prostovoljno kreacijo - Človeka, ne ločuje in ne razlikuje od ostalih ljudi.
V takšnem osebku je prisotna povsem identična svoboda izbire kot v kreacijah fizično telesne združitve.
Vsi smo zgolj plod osemenitve, velikega poka, big-banga, dvojnosti, razlikovanja...

Vsi sami izbiramo ali bomo zaobjeli množično psihozo ali se v skrbi za same zase postavili za svoje življenje, življenjski prostor in duševno zdravje.

S kakšnimi nebulozami se torej svet ukvarja?

Rast je temeljna potreba vsakogar izmed nas, zato bomo vedno iskali/izbirali okoliščine,
ki bodo omogočale naš razvoj in prav je tako. Tudi sončnica se obrača po soncu.
Kdo smo mi? Za koga se imamo, da si dovolimo nekoga rasti/izkušnje prikrajšati?

Sila ne producira nič dobrega. Pripomore kvečjem k dodatnemu stopnjevanju psihoz.
Krog je sklenjen. Idealne okoliščine za propad človeštva.

Želite normalen svet?
Živite in pustite živeti.

"Izberi si lepo laž, kajti izbiraš zato, da si popestriš stvarnost," sem zapisala v svoji mladosti.

Kaj se res še niste naveličali vseh teh burk?
V vas res ne tli želja po zaobjetju širše resnice, ki jo nosite globoko v sebi, daleč od vseh morebitnih psihoz?
Niste še sposobni opustiti lastnih vzorcev za dobro sebe?
Si ne želite nekonfliktno in konstruktivno deliti sveta s peščico individuumov, ki so lahko sicer zelo drugačni,
pa zato nič več/manj enakovredni vam?
Moramo res venomer pristajati na destruktivne igre moči?

Morda pa za Človeka rojeni nistmo.

Škoda. Prepričana sem, da bi znal biti svet lep in varen kraj. Za vse, ne le zame.