Čas obstane na še ne povsem zbledelih spominih majhnega mesteca.
Skozenj teče glavna cesta in mimo se vozijo ladje.
Ako se spusti megla in stojiš na pomolu, pričneš postopoma izginevati,
stapljajoč se z morjem in nebom.

V dalji, zadušen zvok ladijske sirene.
Pritajena svetloba svetilnika si utira pot skozi gost, bel plašč.
Ob večdnevnem deževju, voda seže do kolen, da bi se združila z morsko gladino.
Občasen sneg snuje ladjice okoliškim snežakom.

Majhne nožice merijo tlakovce
v ritmu otroške odštevanke.

"Sotto il ponte di Verona,
c'e' una vecchia scoreggiona,
che mangiava merda secca,
dieci Lire alla fetta.
Quante fette ne vuoi tu?"

Skupaj sva.
Moja roka varno čemi v očetovi, ponosna na njegovo veličino.
V zraku diši po morju.
Kamor seže pogled, se ulice prepletajo.
So kot ročno delo pridnih, klekljarskih ženic.
Z menoj valovijo v koraku, da bi se srečale v skupnem cilju.

Pljuča zapolnim s svežim zrakom in vonjem živopisanih, pravkar opranih oblačil.
V rahlem vetriču poplesujejo iz okenskih polic in kljubujejo sončnim žarkom.
Stare ženice slonijo na okenskih okvirjih in pritajeno pomnijo ulično dogajanje.
Ušesa preplavlja mešanica otroškega žgolenja in kaotičnega vpitja starejših meščanov.

Obstaneva ob eni izmed redkih socrealističnih zgradb.
Prevzame me spontan poetičen, slikovit nemir.
Vstopiva v poslopje.
Neučakano se poženem v dir po strmih, oguljenih stopnicah.
Preplavi me zvok.

Prislonim uho na vrata.
Za menoj umirjeno prikoraka oče in tiho potrka.
Duri se razpro in skoznje ubeži, v veličastnem zvočnem spremstvu, prizma žgečkljive svetlobe.
Skozi žarek vstopiva v temo.

Svetloba se občasno poigrava z ukrivljenim nosom suhega možakarja.
Prijateljsko se pozdravita.
Suhljatež mi pristavi stol in me povabi naj sedem poleg kupa kovinskih kolutov.
Izza brnečega filmskega projektorja usmerim pogled na filmsko platno.

Nevidno se sprehodim med sencami v spodnji kino dvorani.
Živa slika me pritegne in kmalu ubežim lastnim fantazijam.

Zamaknjenost zmotita intermitirana svetloba in
prasketajoč zvok prekinjenega filmskega traku.
Predstave je konec.
Osvetli me soj žarometov.
Roka nežno objame mojo in kot bi mignil že stopava po zagretem betonu.

Obstaneva pred nizko zgradbo.
Nasproti kamnitega oboka, ki zaznamuje
enega izmed mnogih dostopov v mestno jedro.

Nad nama velik, majav napis: Bar Torino.
Izza na stežaj odprtih duri, se gost dim vali v ozračje.
Oče priljudno pozdravi mlado damo ob vhodu in vstopiva.

Sredi neprebojnega dima, ob mizah aktivno posedajo možakarji.
Z natakarico kmalu ponikneva v skrivnosten moški svet igralničarstva in stav.
Oči uperim v igralne karte, ki glasno tleskajo ob trdno leseno podlogo.

Magično število.
Poštevanka števila štiri.

"Coppe!" se zadere glas v neposredni bližini.

Oče primakne stol in prisedeva k trem neznancem.
Proučujem očetove podeljene karte in vsi pogledi so skrbno uprti vame.

Izza poravnane vrste kart, se mi nasmiha Joker.
Oči zablestijo in njega nasmeh mi zdrkne na lice.
Očeta zgrabi nemir.
Na uho mi zabiča, naj samo sebe obvladam.
Naj ne mešetarim z njegovo usodo.

Ohranjam leden izraz na obrazu.
Soigralci me preizkušajo.
Tu in tam mi kdo od njih celo nemo pomežikne.

"Fiori!"

Zvoki se pomešajo v prijeten bariton, ki preplavlja prostor.
Vid postaja čedalje bolj zabrisan.
Varno sozvočje me ziblje v prijetno temo.
Zdrami me očetovo prigovarjanje k odhodu.
Prebudim se na fotelju, v skrivnem prostoru izza šanka.

Ooooh, Muggia...
Mestece, zaznamovano z navidezno prijaznostjo in preprostostjo ljudi.
Dom obilici nikdar pozabljenih družinskih zamer...

Spomin nanje me vsakič znova pritegne in priklene nase.
Na vso moč me zavrti v prašnem, pisanem, majavem, cirkuškem vrtiljaku.
Okušam nostalgičen sladko-grenak priokus razstavljenih okostnjakov
in brbončice me znova prebudijo k življenju.