Naj bo to zadnji utrinek iz serije: moja mladostniška leta.
Bila sem mlada in vihrava, petnajst let mlajši brat je bil majhen in trmast kot noč, mati obsedena z redom in čistočo.
Tudi kontrole in komande ji ni manjkalo, tako da je očim večino časa prečikal na WC-ju z izgovorom, da rešuje sudokuje. Niti zemljotres ga ni izgnal iz povsem varnega zavetja.

Jutro je vedno pričelo prezgodaj, ko se je tema še krepko zgrinjala čez celo mesto.
Mogočen zvok sesalca je z basovskimi zvoki pretresal stanovanje ter se občasno sočasno pridruževal bobnenju jutranjega zaspanega avtobusa na obhodu čez mesto.

"Faaaaaaaaaaaaaak! Pa ne že spet," sem si običajno mela oči vsa prekrokana od prejšnje noči, ko sem bila neslišno kot miška zdrsnila iz postelje ter se skrivoma pognala nočnemu lajfu naproti. Običajno sem se priplazila domov ob prvem svitu, pijano lazila čez tri nadstropja stanovanjske zgradbe in potuhnjeno legla nazaj k počitku. Nikdar naspana.
Sledi nočnega življenja je bilo potrebno znati vsako jutro krepko prikriti, da bi ne bilo slučajno moje dvojno življenje razgaljeno.

"Če si ga sposobna žurati, si sposobna poskočno vstati," mi je venomer polagala na dušo mati ob tistih redkih priložnostih, ko mi je dovolila večerni izhod. No tako. Da boste vedeli odkod v meni vsa ta brezmejna in včasih tudi povsem nezdrava odgovornost.

Čez dan smo bili ob vikendih deležni neprestane komande, ki se je ob neuslišanosti predloženih zahtev, pretvorila v vpitje.
"Lara, odnesi smeti"
"Samo malo, samo še to sfiniširam. Pravkar slikam in ne morem spustiti z rok, ker se bo barva zasušila!"
"Zdaj, takoj, sem rekla!"

Temu so se pridruževali kriki razvajenega brata: "Kakav! Hočem kakav!"
"Bom ti naredila kakav," ga je mirila mati.
"Pa ne! Nočem tvojega! Hočem Jankotov (op. pisca: očimov) kakav!"
"Prav. Bo ti ga pa Janko naredil"

Ampak bratec ni bil le razvajen. Bil je tudi in predvsem genialen.
Nekega dne je vlomil v kopalnico, ko sem se ravno tuširala:
"Lara, ti si pa debela, ker imaš velike joške!"
"No prav no, ti s'pa rentgen, k se ti vse kosti vidjo!"
Kaj kmalu je to postala najina interna fora, s katero sva neprestano drug drugega provocirala.

Jaaaa? In čemu bi bil bratec zato genialen?

Ko sem se slučajno pridružila družinskemu gobarjenju, so me vedno napotili k njemu, naj gobe preveri.
Poleg kontinentov ter njihove flore in favne, je petletni dečko poznal na pamet vse gobe, ki jih premorejo slovenski gozdovi.
Halo????!!! Pa kaj si ti ja nor?!
Sprva sem mislila in se postopoma prepričala, da me namerava družina zastrupiti.
Bratec namreč gob nikdar jedel ni!...
Jih je pa z velikim užitkom za druge preverjal in iz kupčka v kupček prestavljal.
Užitna... Neužitna...
Svašta!

Še sem tu.

No, mati je imela med vihtenjem 555 pisanih čistilnih krp vedno dovolj časa za zelo površno ukvarjanje z drugimi.
Stres. Veliko neprestanega stresa. Povsem razumljivo. Z lastne ordinacije nam ga je redno servirala na mizo.
Le kak naj ne bi?
Pacient sedi na zobozdravniškem stolu in zobozdravnik mu naroči:
"Sedaj lahko izpljunete."
Pacient iz telesa izsrka vso zeleno zalogo smrkljaste sluzi in pljune.
Direkt v zaveso....

OK, to je smešno...

Postane manj smešno, ko na nočnem dežurstvu neučakan pacient sestro zabode z nožem.
Postane še manj smešno, ko se nadrejeni in pacienti neprestano znašajo nate.

"Kako naj svojim pacientom dopovem, da sama nisem nič kriva zato, ker so dolžni čakati?
Kako naj jim razložim, da sem dolžna spoštovati od (zobo)zdravnika zahtevani urnik?"
To je bila le ena izmed serije težav, s katero se je morala vsakodnevno srečevati in jih tudi reševati.
Sami pa dobro vemo, kako je v ordinacijah in kdo VEDNO, konec koncev, vso našo jezo pokasira.

Obstaja anekdota.
Šef nalaja podrejenega.
Mož se znese nad ženo.
Žena besni nad otrokom.
Sin ubije mačko.

That's the way the story goes.

Dveh emotivcev, kot sva bili tiste čase jaz in moja mati, vsekakor ne gre tiščati skupaj.
Kar je najhuje, da ju še narazen ne spraviš!!!

Stalno sva si bili v laseh in najinega vpitja je bila cela "hiša" polna.
Kaj pa naj vendar mula ve o težavah drugih...
Ko sta temu pristavljali skledo še sosednja teta in babica, "pole" je bil šele doma cel žur.

Nekega dne je postala situacija čez noč več kot čudna.
Petletni bratec se ni več odzival na materino vpitje.
Pa halo ljudje božji!!!
Ob vsem tem hrupu?
Ja pa kdo zaboga bi pa hotel koga slišati???

Stal je tam in nemo buljil vanjo, kot bi ne razumel ene same besede.
Pa mati meni: "Čudno... Le kaj je s tem otrokom narobe?"

Mine dan, mineta dva, mine cel teden.
Bratec pasiven. Vedno bolj.

Lepega dne se mati odloči. Z očimom se dogovorita, ga natovorita na zadnji sedež avtomobila in odpeljeta na otorinolaringološki pregled.
Ko se vsi trije vrnejo domov, se slučajno zadržujem v domačih prostorih.
Tega dne se kot po čudežu ne nahajam s kitaro, pisanim pončom in klobukom, v enem izmed neštetih ljubljanskih lokalov.
Pa tudi ne rolam po celem mestu, po vseljubljanskem obhodu in preverjam, ali je kdo izmed mojih prijateljev in znancev, domač.

Pozvoni. Pomislim:
Itak, mati spet brez ključa prehiteva očima po "štengah".
Odpravim se k durim in jih odprem:
"Ijaaaaaaaaaaaa? In kaj sta ugotovila?"

Mati skrušeno odgovori:
"Ja voščenko je imel v ušesu!"
"Kako prosim?"
"Voščenko. Voščenko v ušesu!"

Ja pa valjda je imel v ušesih voščenko!
Sej menda ni idiot?!
Vsaj en ki ve, kako se kaosu streže.

Še danes večkrat pomislim: "Matr 'mam pametn'ga brata!"