Po težavni ločitvi sem se brez sina vrnila v Ljubljano in občasno obiskovala družino na Viču.
Tamkajšnja hiša je bila vedno polna ne le prebivalcev, temveč tudi najrazličnejših obiskovalcev.

Nič hudega sluteča sem se nekega dne znašla za prostorno dnevno mizo s staršema in očimovim sodelavcem.
Bil je to visooook, krepko grajen možakar, katerega vnanjost je asocirala na mogočnega, mitološkega Atlasa.
To je tisti starogrški heroj, ki cel svet na plečih nosil, vključno s samim sabo...
Ni me nanj spominjal, ker bi bil tako zelo mišičast. Bil je pač več kot mogočen, ker "obširno soliden".

Družba je veselo čebljala ter na vsake toliko srknila iz steklenih kozarcev, v katere je bil nalit domač bezgov sok.

Bila sem večinoma tiho. Stremela sem k zadovoljitvi očimove izposojene in ničkolikokrat ponovljene misli:
"Prije stavljanja jezika u pogon, uključi mozag!"

Dovolj dobro se poznam in kot pribito vem, da je potemtakem bolje, da se ugriznem v jezik preden sploh usta odprem. Razlog več, da zapustim veselo druščino.
V prisotnosti ne enega, temveč celo dveh znanstvenikov, katerima ratio predstavlja osrednje elementarno počelo, moja malenkost zagotovo nima kaj početi. Pa ne, da bi me ne pritegnile zanimive tematike in bi se ne mogla velikodušno smejati obilici hudomušnega humorja...
Enostavno preprosto nisem dovolj pametna, da bi se diskurzu pridružila.
Takšnemu človeku kot sem jaz, postane pač v takšnih okoliščinah čez čas, hudičevo dolgčas.

Vljudno se opravičim, da bi se poslovila.
Mati me za roko potegne k mizi, vame vperi "puppy look" pogled in izusti:
"Pa daaaaj... samo še malo prisedi!"
Verjetno se počuti tudi sama izključena, saj je tudi ona večino časa, kar ni ravno v njeni navadi, tiho.

Na meni obvisi teža pogledov, kar bi pravzaprav ne bilo čisto nič narobe, ko bi le vedela, kam strmi eden izmed treh,
vame vprtih parov oči.
Preplavi me tisti čudni občutek. Tisti, ki me prevzame vsakič v okolici, ki mi ne vliva zaupanja.
Eno oko gosta bolšči direktno vame, drugo pa lasten fokus usmeri na prečudovit zunanji razgled na vrt.

Ojej! Nahajam se v povsem nezavidljivem, neprijetnem položaju...
Človek navsezadnje nikdar ni samemu sebi vzrok svojega škiljenja...
Vendar pa tudi jaz ne nosim in tudi ne nameravam nositi nobene odgovornosti zanj...
Vem, da v tem trenutku nisem do nikogar najbolj prijazna, vendar naj se še tako trudim, mi lasten občutek varnosti krepko uhaja.
Le kako naj človek odmisli ta ekstremno begajoč pogled, ob katerem se hočeš nočeš poraja cela vrsta vprašanj:
1. naj ga gledam v levo ali desno oko?
2. bo opazil, da ga pretirano opazujem in/ali da nenamerno odvračam svoj pogled?
3. je bolje da gledam v njegovo mogočno podobo ali da jo povsem ignoriram?
4. bo opazil mojo zadrego?
5. sem povsem prepričana, da me opazuje ali si to le domišljam?
...

Ob takšnih hibah človek pravzaprav ugotovi, kako zelo je omejen.
Cel hudič je to, vam povem...

Vse prej kot navdušeno sedem nazaj in prisostvujem dogajanju.
Skozi steklena vrata zrem vrt.
Nisem prepričana, ali preusmeritev izvajam na način, da bi ne izpadla povsem nezainteresirana za vse.

V kratkem se na srečo gost poslovi in jaz končno s polnimi pljuči zadiham.
Očim se odpravi v zgornje prostore, jaz pa materi pripomorem k pospravljanju mize.
To počneva v čisti tišini, ki jo nenadoma prekine zvok njenih na glas izrečenih misli:
"Veš Lara, veliko sem razmišljala... Ti si tako doooober človek... Tebi lepota sploh ni pomembna..."

Na tiho pričnem tuhtati in se čuditi od kdaj pa mene mati tako zelo poveličuje...
No, pa prisluhnimo. Da slišimo, kaj ima povedati...

Včasih rada vklopim množino, saj mi olajša presojo.
S povsem drugačnih elementarnih izhodišč opazujem najrazličnejše zorne kote dogajanja ali predstavljene mi situacije.

Zelo, zelo je pomembno, da se vsaka moja osebnost posamično sooči s pravkar predstavljenim idealom sebe
ter se o njem ali zatrdno prepriča in ga dodatno učvrsti v zavest ali pa ga prične namensko destrukturirati in ga na veke vekomaj izžene iz vsakovrstnih dimenzij in globin lastnega razmišljanja.

Kaj bi vam govorila.
Saj navsezadnje vemo, da vsakovrstne samopotrditve vedno prav pridejo.
Pšššššt! Prisluhnimo...

"... No... in sem razmišljala... Veš kaj sem razmišljala? G. je samski. Ni poročen, veš... ker... saj vidiš, on je drugačen.
Pa je v srcu zelo, zelo dober, čuteč človek. Pa tudi dobro je situiran. Znal bi lepo poskrbeti zate in otroka.
In ti Lara, ti si tako rahločutna. Vedno ti je bila pri srcu drugačnost. Ti... ti bi ga znala imeti rada..."

Ooooooooo faaaaaaaaaaaaaaaaak! Šit! Moje osebnosti so pretresene. Vse po vrsti in to do tiste same srži,
ki se me osebno dotakne in me celostno prevzame...

Le kako naj materi razložim, da je njena idealizacija povsem nestvarna?
Kako naj to izvršim, ne da bi ob tem ogrozila čudovito ovojnino, v katero me je bila povila???
Sklenem ji povrniti milo za drago.
Pa ne iz maščevalnosti, pač bolj zato da bi dojela, v kako zelo nepremišljeno past me je ujela:
"Ljuba mati... Že res, da mi lepota nikdar ni bila pomembna, saj s starostjo tako ali drugače mine.
Kljub temu to ne pomeni, da bi bila pripravljena posteljo deliti s človekom, ki me niti najmanj telesno ne privlači in ob katerem nikdar ne bom vedela, kam zavraga je usmerjen njegov pogled! A ti sploh veš, kako sem se le ob prvem srečanju z njim počutila??? Se ti sploh sanja, kakšni dvomi me ob takšni hibi prevzamejo in meljejo??? Kot mati stremiš k sreči svojih otrok. Morala bi potemtakem vedeti, da se sreče ne da graditi na še tako trdnih prepričanjih, ako nimajo trdnih osnov."

Nekaj časa je tiho stala pred menoj in po vsej verjetnosti razmišljala.
Dobila sem občutek, da je tudi sama vklopila in prisluhnila vsem notranjim glasovom svojega razuma,
nato pa poklapano dejala:
"Seveda, Lara. Čisto prav imaš. Te povsem razumem."

Od takrat naprej si ni mati nikdar več upala izbirati v mojem imenu.
Pa saj ji tudi več ni bilo treba.

Hvala, mama.