V mladosti sem sanjala, da bi se morala v želji po kakovostnejšem,
manj stresnem življenju, pretvoriti v vodo.
Sanjam je kajpak vse enostavno,
v realnem svetu pa le ni vse tako.

O tem sem se bila pač morala prepričati.

Takrat sem se še potila s težavo.
Morala bi:
vsaj petnajst minut sedeti v finski savni...,
se vsaj pol ure nastavljati žgočemu poletnemu soncu...,
fizično izmučiti svoje telo do skorajšnje nezavesti...

V teh primerih bi znala kakšna kapljica,
v upočasnjenem posnetku,
pricurljati z mojega podkožja na plano.

To je razlog, da sem sčasoma nad sanjami obupala in idejo povsem ovrgla.
Čeprav je bila, še danes zlahka izrečem, krepko briljantna.
Sprijaznila sem se z dejstvom, da voda pač ne bom nikdar postala.

Minila so leta in nenadoma so se pričele mojemu organizmu dogajati zelo čudne in nadvse kompleksne stvari.
Ena izmed teh je prebujanje ob štirih zjutraj, ko ne veš ali si izpod tuša stopil ali se, čez noč, v vodno kopel spotaknil.
Najprej sem seveda vsa začudena, okrivila posteljno pregrinjalo.
Pajade, saj smo navsezadnje skorajda v juniju, medva se pa še vedno v merino ovco ovijava...

"Mac..., bi medva kovtre zamenjala?"
Rečeno storjeno.
Postlala sva si s povsem lahkotnim, letnim pregrinjalom.
Ob štirih zjutraj se, navkljub najinemu večernemu naporu, prebudim vsa mokra.
Čofotam v osebnem jezerčku.
Lasje so povsem premočeni, jaz vlažna in lepljiva.
"Mac..., si tudi ti čez noč švical?"
Mož odkima.
"Poglej, potipaj..."
Roko mu položim na svoje zatilje, da začuti vso vodo na meni.
"Pa lase potipaj!!!"
Z glavo nejevolno odkimava saj tudi sam ve, da sva jaz in potenje od nekdaj skregana.

Med metamorfiranjem iz vode v Laro, ga naslednjega dne vprašam:
"Mac, bi medva pričela z vzrejo rib bablionk? Moja se je namreč iz ušesa že krepko na telo preselila.
Veselo z repkom miga in čaka, da se s tvojo sreča.
Bi imel kaj proti naraščaju najinih babilonk?
Vzredila bova čisto posebno sorto.
Mojo temperamentno bova s tvojo hiperaktivno križala.
Strast na kvadrat,
vode pa dovolj za vse!"

Mož se zasmeji.
Nisem prepričana, da me resno jemlje.

"Na Publishwallu bi znale biti krepko zaželene.
Sredi blogersko-komentatorskih nesporazumov bi jih lahko kdorkoli, na lastno željo seveda,
posvojil..."

Mož ni odgovoril.
Že itak mu občasno preseda, ko vseskozi na PW ždim...

Vsekakor sem naučena, da mora biti ponudba sorazmerna s povpraševanjem in sem vas sklenila zato,
dragi blogerji in komentatorji, povprašati za mnenje.

Bi posvojili čisto drobcene, simpatične, temperamentno-hiperaktivne babilonske ribice?
Skrb zanje je izjemno preprosta. Ustaviti jih je potrebno v predhodno dobro očiščena ušesa.
Zaželena, ne pa nujna, je tudi brazilska depilacija teh.
Sporočite lahko želeno barvo, obliko, število in velikost ribic.
Tekom razvoja so zelo prilagodljive.
Nobenih genskih špekulacij ne bo na njih.
Vse so pristne in avtentične.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovore.

NUJNO PREBERI!
Kot ekstremna ljubiteljica živali zahtevam,
da mi jih tekom noči povrnete, saj bi lahko brez čofotanja preminile.
BABILONKE NISO IGRAČA!
Niso srečne ako jih tlačite v kakršnakoli oblačila ali od njih zahtevate
da se pretvarjajo, da so pikapolonica!

----------------------------------------------------------------------------------

*riba babilonka je po "Štoparskem vodniku po Galaksiji" majhna rumena ribica, podobna pijavki, in je bržkone najbolj čudna stvar v vesolju. Hrani se z možgansko energijo, ki pa je ne črpa iz nosilca, pač pa iz bitij okoli njega. Iz te energije vsrkava vse podzavestna mentalne frekvence in se z njimi hrani. V možgane nosilca izloča telepatsko matriko, v katero združi mentalne frekvence z živčnimi signali, ki jih pobere iz centra za govor, od koder izvirajo. Praktična posledica vsega tega je, da z babilonko v ušesu pri priči razumete vse, kar pride do vas v obliki kakršnegakoli govora. Besede, ki jih slišite, so dekodirana matrika, ki jo je v vaše možgane izločila babilonka...
(Douglas Adams, Štoparski vodnik po Galaksiji, prevedel Alojz Kodre, TZS Ljubljana 1988, stran 45)