Kadar oropaš me
pozornosti in besede
si s krvjo tebi tujega sveta
obarvaš roke
da bi ne kljuboval
sveta svojega nemiru.

Preživetvena blaznost
prebudi mi spomin
in znotraj njega snuje
osvobajajoči prebeg
daleč proč
od obličja tvojega.

In obema
je kristalno vseeno
kako bolečina kljuje
sinhrono
da bi se hranila
z ostanki tistega nečesa
ki ga nikdar ni bilo.

Najin jutri
bo zdrknil v pozabo
in tako ali drugače
zameglil
prehajanje
v drugačen svet.