Trenutno stanje pacienta in njegova končna diagnoza: klinično mrtva.
Podčrtaj.
Predpisana terapija: avtomatsko pisanje...

Včeraj je implodirala. Sesedla se je kar nekajkrat zapovrstjo. Iz ljubega mira...
Najverjetneje zaradi dolgotrajnih bolečin in neprespanih noči.
Svet je v lastnem poplesovanju nenadoma ostal brez dna in znašla se je v globokem kraterju.
Ni prvič, da je okusila Tartar.
Tudi tokrat je izbrala odgovornost in se skozenj prebila na drugo stran.
Skozi blodnje neprespanosti je lastno breztežnostno in breztelesno maso odela v nekaj cunj ter se teleportirala na delavno mesto v upanju, da bo kogarkoli razrešila njegovih ciljev in obveznosti.

Njet.
Nič od tega.

Izza nevidne kulise planeta nadrejenih jo neprestano bombardira kup novih neotipljivih zahtev brez vsakršnega prizadevanja, da bi se te realizirale. Menda... Očitno... Druge razlage nima...
Z lastnimi vzhičenimi idejami zasipavajo podrejene in le-ti, implementirane z lastnimi pričakovanji, predajajo njej.
Ona je drek kanta na koncu hodnika, ki vodi v gornje prostore.
Ona bo že vse rešila.
To je tipično samoprigovarjanje nadrejenega...
Vsaj želi si, da bi sama v to verjela...
New age fore pač pri večini delujejo...
... da vzhičeno skačejo... kot Slovenci.

Sedi in upa, da bo kos svojim obveznostim še pred nastopom dopusta.
Pa je to sploh še njena odgovornost?
Je to sploh še, kakorkoli, v njeni domeni???
Biti pralka okoliškega dreka in s tem najverjetneje delodajalčevega denarja????
Pa saj sam to hoče, vendar!!!
Ga res nima kam pametneje vlagati kot v množico idiotov, ki njegove neformulirane zahteve
predajajo drugim sodelavcem in si s tem kratko malo umijejo roke?
Brez preverjanj, brez vprašanj...
Zdaj se dajmo pa malo delati, da vsi delamo, a je prav?!?
Uresničujemo direktorjeve zahteve, čeprav se nam faking sanja ne o njih!
Saj smo ja vendar plačani za to.
To je naše delo.

"Kaj počnete?"
"Zadovoljujemo neizrečene želje nadrejenih".
"Hudooooo, vi pa morate biti res napredna nacija...
Ko bi vsaj naši tako poslovali..."

Itak.
Rezultati so naravnost fenomenalni!
Ob vsem trudu vsakega sam vase izoliranega posameznika, nihče ničesar ne proizvede.
Vsaj ne prav veliko...
Bistveno da vsi migajo in same sebe gonijo kot psi...
Zdrav duh v zdravem telesu.

Zopet se jo loteva omotičnost in vrtoglavost.
Pravzaprav se še za trenutek njunega primeža ni uspela osvoboditi.
Razmišljanje jo pač obteži na mestu, čeprav se vse okrog nje suče.
Ostaja sama vase in zase zasidrana. Bolj kot ostali svet.
Nikdar ni nikogar obremenjevala z idiotskimi zahtevami.
Ne sodi v osebno politiko njenega delovanja.

Redoljubna, disiplinirana in logična.
Navzlic vsemu.

"Govoriti bi si želela z vami," odjekne zvok v časovnem medprostoru direktorja, na poti v nevidno zakulisje.

Danes je bila spisala že malo morje poštnih sporočil.
Sodelavcem in sodirektorjem, od katerih kot običajno, ni prejela povratnih, še kako za delo potrebnih informacij.
Danes ni pravšenj dan za ponovno tavanje po zablodah imbecilnih procesov in pomanjkljive komunikacije.

Čemu bi podjetja v 21. stoletju potrebovala spletno komunikacijo, ko pa ja menda razpolagajo s številnimi fleksibilnimi delavnimi mesti???? Saj... čemu, se idiot vpraša... Čemu bi pisno nekomu naslovil potrebe po potrebnih informacijah?
Saj menda ja obstajajo telefoni!!!!
Včeraj se je sodelavka narisala na njenem delavnem mestu in se pritožila drugi sodelavki:
"Prišla sem preje, kot bi mi ona telefonirala!"
Marš v p..., ko ji je že en teden naslavljala e-poštna sporočila.
S težavo se je bila zadržala, da bi ne starodobne ruske krave raztrgala.
"Ja, ker sem ji rekla veš, da naj me pokliče, pa me ona noče klicat, ker ji je to pretežko!"

Seveda, čemu bi svoje potrebe zapisovala, ko jo lahko nanje na vsakih pet minut opominja kar po telefonu???
Če je pač ne dobiš na fleksibilnem delavnem mestu, jo pač kasneje pokličeš, ne da????
In če ne zapraviš celega dne v ponavljanju opisane telefonske vaje za vsak klinčev potreben podatek in z vsem računalniško onesposobljenim osebjem, potemtakem si najverjetneje resnično opravilno nesposoben ali kako je s tem???
V 21. stoletju pa menda ja ne moremo zahtevati, da bo kdo bral in odgovarjal na SLUŽBENA e-poštna sporočila, kajneda?
Sploh se to ne spodobi za velika podjetja s številnimi zaposlenimi, da bi bili zaposleni dolžni v roku 24-ih ur odgovarjati na pisno korispondenco...
Ja deklica draga, ja v katerem stoletju pa ti živiš?!

Nemo zre v direktorja, se ugrizne v spodno ustnico in skuša obrzdati samo sebe.
Osuplo jo pogleda:"Zdaj nimam časa... kdaj že greste na dopust?"
Poklapano odvrne:"V torek, vendar se ne počutim najbolje. Tu sem, da zaključim odprta dela, sicer bi koristila bolniški stalež."
"Ja, ja... saj bova..." in jo obide, še preden dokonča načeti stavek.

Ob deseti uri se srečata, ko nosi pico v spodnje prostore.
Tako je utrujena in lačna, da se bo brez malice kot prazna vreča sesedla.
Lahko bi se ji bil pridružil.
Z veseljem bi ga pogostila s kosom pice, da le skleneta sporazum, glede za delo potrebnih informacij.

Ni ga bilo.
Ne na pico in ne sicer.
Izginil je.
Kot kafra v lastni prezaposlenosti...
Ampak potemtakem človek ne dreza v druge teden pred dopustom:
RABIM, HOČEM, NUJNO...

Jutri je prav zagotovo v službo ne bo.
Posvetila se bo sebi in skušala zaustaviti neustavljiv vrtiljak.
Obula bo okovane čevlje, da se dodatno prizemlji.
Vreščala in tulila bo čez doline, gore, morja in preostale vode...
In nihče je kot vedno, slišal ne bo...

Ko ga bo naslednjič srečala, mu bo preprosto dejala:
"Veste, ne potrebujete le delavcev, pač celotno psihiatrijo. Bil bi to dober začetek, če želite sploh kaj proizvesti."