Rečeš:
»imam te rad,«
in da tvoj osebni mir,
pomembnejši je
od naju.

»To ni ljubezen,«
odvrnem.
»Dejanja so tvoja,
za potrebe moje,
gluha.«

»Tu ni ljubezni,«
praviš
in odločim se verjeti,
da navkljub vsemu,
imaš me... rad?...

»To ni ljubezen,«
nadaljuješ,
»dejanja so tvoja
za potrebe moje,
slepa.«

Nato kot običajno,
zaviješ se v molk.
Brez opravičil, analiz
in tebi odvečnih
dogovarjanj.

Rečeš:
«pozdravi očeta,«
čeprav še včeraj
načrtoval si
svoj odhod.

Molče se čudim.
Negotova
in tesnobna,
kot mnogokrat
poprej.

»Drugače ne znam,«
se leta izgovarjaš
in se tihoma priklanjaš
skupni praznini.

V njej
najdeš zavetje,
moj bol
in tesnobo.

Sama si svetove ustvarjam,
mi vedno znova prigovarjaš
in se obenem
sam ponižuješ,
ko čustva izgovarjam.

Kot vidiš,
je resnica tvoja,
iz umnih knjig povzeta,
v absurd
in iluzijo odeta.

In fuga,
kot jata ptic na nebu.
Sama
na nasprotnem,
zapuščenem bregu.

In fuga,
da Ego svoj nahraniš.
Na račun drugega,
sebe
intacto ohraniš.

Preziram dvom,
pomanjkljivo odgovornost,
sprenevedanja
in uke,
sebstva votle besede.

Sva prijatelja?
Sovražnika?
V tolikšni zmedi
ni ne partnerstva
in ne zakona.

Morda boš nekoč,
in fuga,
odšel.
Takrat ugnezdim se
v praznine popolnost.
Intacto.

...

Spet prilepiš se name.
Mi dvomljivo pozornost poklanjaš.
Pokam po šivih.
Ukovana v dimenzijo
meni tuje ljubezni.
Srhljivo Intacto.