"To je moja spalnica," je dejala, na široko odprla vrata v enoposteljno sobo ter me nato vodila do naslednje enoposteljne sobe: "To je pa njegova spalnica."
"Ali sta vidva normalna?!" Sem se tihoma spraševala ob ogledovanju njunega prostornega stanovanja.
Pravkar sem bila seznanjena z dejstvom, da živi poročen italijanski par mojih let v srednjem veku, kar mi nikakor ni šlo v račun. "Ja kje za vraga pa vedva seksata?!?!" sem se molče spraševala. Enigma se je samostojno razrešila, ko mi je končno predstavila njima očitno najbolj nepomembno izbo. 
"To je zakonska soba," je dejala ob vstopu v spalnico z zakonsko posteljo.

Ljudje so čudni. Vedno so bili in vedno bodo. Ni mi šlo v račun, čemu bi se par poročil, če ima namen še naprej živeti na koruzi. Sta vstopila v zakonski pristan, da bi lahko nadaljevala lastno samsko individualno življenje? Sama bi v takem odnosu kaj hitro odpovedala. V mladosti me je najbolj žalostilo, da sva se morala s partnerjem po skupaj preživeti noči, raziti. Nisem videla ure da odrastem, da se bom smela končno vsako noč stisniti k njemu. Moje. Lastnina!
Le kako naj torej razumem čudna italijanska mladoporočenca?

Pa še vegetarijanca sta bila po vrhu vsega. O mesu pojma nista imela, o mesenosti pa očitno še manj.

Sama sem se v drugo poročila z drobnim možem, ki smrči kot najkonkretnejši grizli.
Dolga leta sem ga uspela z nočnim dreganjem prisiliti v drugačno spalno lego, vendar vzajemno z leti, narašča njegov odpor do nočnih prilagajanj.

Neke noči si bom desno ramo izpahnila, da ga le preobrnem.

Tako mi je včeraj padlo na pamet, da bi sploh ne bilo slabo, če bi razpolagala vsak s svojo spalnico.
Nočnega upornika odločno naženeš v njegovo spalnico in je mir. 
Ah kje? Da bi si sama ogrozila bit? Kaj kmalu bi se pričel sam ponujati:
"Veš kaj? Grem kar v svojo sobo, da te s smrčanjem ne bom motil."

Na a. Ni to zame. On je že itak preveč samozadosten človek, ki mu je odličnost spanja nadvse pomembna; noč služi spancu, nikakor ne obremenjevanju z drugim. Še vsakič me je pretresel njegov predlog:"Bi ne bilo bolje, da prespim v dnevni ali v otroški sobi?"
"Kako ti to sploh pade na pamet?! Pa saj ni tako hudo," vsakič znova izustim.
Ljudje smo si različni.
Sama raje trpim, kot bi se odpovedala lastni nočni posesivnosti.

Navsezadnje se je omenjeni italijanski par že po nekaj letih ločil.
Pravzaprav ne vem, koliko je k temu pripomoglo odtujeno skupno ležišče, saj ni nikdar nič tako zelo enostavno,
kot na prvi vtis izgleda.
Morda je bila kriva napak iztisnjena tuba zobne paste.
Le kdo bi vedel?

Bom si jaz raje kakšen fitness omislila, da bom lahko "svojega" medveda okrog prsta obrnila.
Žiher je žiher.