Sedimo na klopi v parku in si iz roke v roko podajamo jabolko, ki izginja pod sledovi naših zob. Vrečit odvrže ogrizek na peščeni prod. Grega vstane, se poravna in z gesto nakaže, naj mu sledimo. Sivina neba se staplja z barvo peska in se turobno kotali vame. Postopoma izginjamo skozi kamniti obok. 

+++

Pred menoj se razprostira prostor. Velika zakajena dvorana s številnimi, v soju sveč osvetljenimi mizami in sedečimi figurami. Mogočen vokal preseka šepetav hrup. Moje ime obvisi v zraku. S pogledom zbegano premerim prostor. Mlajši moški vneto srka cigaretni dim. Z roko mi nakazuje naj pristopim. Prisedem, a le za kratek čas. Zadrežno in zelo na kratko se opravičim. Notranji vzgib me vodi skozi kamnit obok nazaj v park, kjer občutim vso težo praznine. Vodeno zelen ogrizek ob klopi priča o nedavnem obstoju življenja. Vrnem se v dvorano in prisedem za mizo k prijateljem. Na nasprotni strani izbe se nad marmornimi tlemi boči nov portal.

+++

Prehoden ozek prostor razpolaga s steklenim oknom z okroglo odprtino, ki se podaljšuje v osvetljen akvarij. Brezmadežno bel prostor je tako zelo ozek, da bi se krepko telo ne moglo preriniti skozenj. Pristopim k oknu in se bliskovito instinktivno vržem k tlom. Prevalim se in uzrem nenavadno dolgo, koščeno tanko, s kontrastnim vzorcem poslikano roko, ki histerično hlasta po zraku nad mano in se srhljivo izteguje proti mojem životu. Črno beli nohti grebejo po površini stene tik ob moji glavi. Plazim se proti izhodu. Roka izgine. Opogumim se in vstanem. Neznana oblika srhljivega izgleda leno plava iz ene v drugo stran akvarija. Črna, podolžna, kosmata reč se približuje steklu, ki naju razdvaja. Sproži rožnato ustje in se prisesa na šipo. Pojavi se tanka brzica vode, ki prične kapljati na tla. Dimenzije bitja naraščajo. Z njim se širi tudi drobni razporek v steklu in tekočina prične odtekati s čedalje večjo silo. Akvarij razpade. Na dnu leži srhljivi stvor, ki meri približno dva metra v dolžino in meter v širino. Diha. Stečem po hodniku mimo oboka v nov prostor. Nekaj mi sledi. Čutim izpodrinjen zrak na temenu. Udrem v nov prostor, ki ga nimam časa premeriti. Ozrem se preko rame. Ustje kačjega stvora se širi in krči. V mnoštvu spiralnega zobovja ugledam iztegnjeno dlan. V žrelu izginja poslednji nemi krik človeka.

+++

Srednjeveški godci vneto godejo in množica maskiranih ljudi se vrti na plesišču. Poleg bogato okrašenega plesišča se prijatelji veselo pomenjkujejo, kadijo in komaj opazno hahljajo. Pristopim k Abazu, da bi mu poročala o srhljivem doživetju. Razprem usta. Glasba utihne. Abaz izgine in z njim vsi prijatelji. Izgine oder z glasbili in godci. Izginejo plesalci s soplesalkami. Izgine okrasje. Okrog mene goli marmor in veliko število obokov.

+++

Približuje se mi drobna ženska postava. V pasu izbočena obleka sega od ramen vse do tal. Preko prs mehko pada širok, bleščeče rdeč trak. Spremlja jo višja postava v obleki sorodnega izgleda. Temno zeleno blago, brez vzorca, požira telo. Prekrita sta tako obraz kot lasišče. Izza dveh podolžnih razporkov zre vame par zelenih oči.
Žena v rožnatem pristopi in me razglasi za najboljšo plesalko bala. Zgrabi mojo roko in mi stisne nekaj v dlan. Spremljevalka iztegne roko. Prejeti predmet preložim v levo roko in ji sežem v dlan. Začutim mehko neznano vsebino v stiku z dlanjo. Manjša se vidno pretresena vrže na kolena. Solznih oči poljublja stisnjeno levico. Pritožuje se nad grajskim osebjem, hinavščino in vladajočim sovraštvom. Mirim jo. Privzdigne se, nasmehne in pripoveduje o vrlinah preteklega kralja in kraljice ter o njunih razumnih zakonih. V navalu joka spet počepne, da bi mi izpovedala vso svojo stisko. Tolažim. Nasmehne se in privzdigne: «Odvedite jo v kraljeve dvorane in odenite v kraljičina oblačila!« naroči spremljevalki. Nato se ozre k meni in mi prične prigovarjati, da sem reinkarnacija pokojne kraljice matere. Grad naj bi zavarovala pred njegovo sicer neizbežno pogubo. Njena neobvladljiva žalost se mi z ostrino noža zareže v dušo: »Vaše prepričanje je zmotno!« vzkliknem. »Pričakovanja, absurdna! Nikogaršnji rešitelj nisem! Hočem ven!!!«

+++

Tesno me objameta. Svarita me pred hinavsko starko, vratarko grajskih duri. V rokah tiščim neznani vsebini. Zelena izgovarja napotke. K izhodu naj se namenim, ko bo grajska ura petkrat odbila dnevni čas. Takrat se bo omenjena starka napotila po ključe zaklenjenih duri. Grajsko dvorišče bo oživelo v množici meščanov. Skoznjo naj se prerinem k durim in se obenem varujem njenih črno belih pisanih prstov, osvoboditeljev smrti. Ko bo zasedla vratarnico, naj ji razkrijem poklone. Brez teh, gradu ne bom mogla nikdar zapustiti.

+++

Po toboganu drsim proti peščenim tlom. Krilo se privzdigne nad boke. Naramnica brezrokavnega topa zdrsne prek rame in delno razkrije telo. Oblačila popravim. Na bližnjem kamnitem prizidku stoji steklenica piva. Temnopolta visokorasla figura nemo bolšči vame. Zavem se, da sem se ji nenamensko razgalila. Zardim. Občutek imam, da že celo večnost stojim ob prizidku, srkajoč svoje pivo. Iztegnem roko. Zgrabim steklenico, jo nesem k ustom in srknem požirek. »Pivo je moje!« sikne črnec. »Izdelano je zame!« nekoliko prijazneje obrazloži. Zasukam steklenico in preberem etiketo. »Medeno pivo«. Odlično je, pomislim in črncu vrnem pijačo. Z roko si obrišem peno nad usti. V dalji ugledam drugega črnca, ki se nama počasi približuje. Nenadoma me preplavi nevzdržno slo po cigaretnem dimu. Pivca nameravam prositi za cigareto, ko me ta ogovori z ljubljanskim naglasom: »Maš čik?« »Nimam,« odvrnem. Širokousto se zakrohoče in razkrije vrsto snežno belih zob. Z roko seže v žep. Z mesnatimi ustnicami zaobjame cigaretni ogorek. Iz širokih nosnic se zvali prosojen oblak dima.