Sedim in razmišljam. 
Res je. Že celo življenje sem upravičeno jezna. Ne žalostna, ne nesrečna. Jezna.
So jeze, ki so konstruktivne in tiste, ki so času in okoliščinam neprimerne, saj povsem neproduktivne.
Čeprav zdrave in še kako utemeljene.

Jezi me nasilno poseganje v druge in prepotenca, s katero želi posameznik svetu dokazati utemeljenost lastnih špekulacij. Jezi me mlatenje prazne slame ogrog reči, ki se nas ne tičejo. Kaj mi bo pamet, če je zase ne premorem?! Jezijo me religije in politika. Jezi me sistem in človekova vedno večja nesposobnost preživetja. Jezijo me posamezniki, ki neprestano iščejo oporno ramo za samoobjokovanje in tolažbo. Iskanje vodij, mesij in rešiteljev. Jezijo me ignoranca, laž in brezčutnost. Pomanjkanjkljivo zaupanje in vera v sočloveka. Jezi me pretirana samozaljubljenost, nekritičen odnos do sebe, osredotočanje na okolico in usmerjenost v napake drugih.

Ti Boga! Veliko me jezi.

Jezijo me kretenizmi poklicov ki zahtevajo od mene, navkljub obsežnemu oblikovalskemu portfolju, dirke na kratke proge in tekmovanje s soizbranci v procesu zaposlitvene izbire. Ako zmagaš, si kajpak pridobiš 3-6 mesečno obdobje poskusnega dela. Raznorazni razpisi, ki pričakujejo veliko udeležbo posameznikov in obljubljajo nagrado le zmagovalcu.

Jeza, ki vključuje besede, ki si jih želim že dolgo zapisati in so že pričele gniti v meni, saj sodijo vsekakor v nabor najbolj neproduktivne jeze, kar je premorem. Navsezadnje sem brezposelna in ako bom o tem na glas govorila, znam to tudi v nedogled ostati. Fuck off! Ne grem se več!

Jezijo me prekarno, samozaposlitveno delo in umetniški poklici, ki človeku ne nudijo nobene varnosti v času odsotnosti od dela zaradi bolezni. Že celo življenje me spremlja zgolj zaposlitev za določen čas. Večkrat imam občutek, da drugega dela v življenju nimam, kot da si neprestano iščem službo. 

Ne ljubim več svojega dela. Zagabilo se mi je. V dno duše. Nekoč sem ljubila svoj poklic in ga z veseljem opravljala. Na samo srečo me ljubezen do kreativnosti ni in me ne bo nikdar zapustila. Kreativnost bi nam morala biti osnova za preživetje. Vseeno pa razmišljam vedno bolj v smer, da bi jo zadržala le zase. Čemu bi jo poklanjala tistim, ki je ne cenijo? Življenje sem posvetila izobraževanjem, ki mi ne nudijo niti poštenega prihodka, niti minimalne varnosti. 

Ti Boga! Pa še kako sem jezna.
Predvsem nase. Pa tudi na družbo, ki dovoljuje tolikšno izkoriščanje znanja.

Eto.
Napisala sem in si krepko olajšala dušo.
Jeze ni nikdar zdravo tiščati v sebi.
"Meglio un giorno da leoni, che cento da coglioni," pravi italijanski rek.
Če ga ne razumete, pogooglajte.

Sedaj se bom posvetila prošnji za delo.
Za nedoločen čas.
Bom pa tajnica.
Klinc vas gleda!