Prejšnji teden sem se oglasila pri svetovalki na Zavodu za zaposlovanje.

Že eno leto neuspešno pošiljam zaposlitvene prošnje na vse strani in prav toliko časa preživljam na osnovi lastnih dolgoletnih prihrankov, ki jih ni prav veliko.
Zaradi moževe plače (ni ravno bajna - pač presega nerealno zastavljen limit za pomoč) namreč nisem opravičena do prejemka socialne pomoči, ubogo denarno nadomestilo pa sem prejemala le nekaj bornih mesecev, saj v življenju z redno zaposlitvijo nisem imela sreče.
Vse zaposlitve so vedno bile omejene na določen čas in ako preletim svojo celotno zgodovino, sem najbrž več časa namenila iskanju vedno novih zaposlitev kot samemu delu.

Nikomur ne želim biti breme.
Neodvisnost mi od nekdaj zagotavlja tisto svobodo, ki jo za preživetje nujno potrebujem.
Nikdar bi si ne želela postati odvisna od svojega partnerja, ker bi to pomenilo izbris vsakršnega človeškega dostojanstva.
Eno je pomoč, ki ti jo nekdo premostitveno ponudi, drugo je bivanje na njegov račun, oziroma odvisnost. Parazitstvo, po domače povedano.

Zaposlitev je torej zame nuja, če želim kot neodvisen človek, preživeti v svoji koži.
Zdravje mi v zadnjem času zopet ni najbolj naklonjeno (o tem sem že pisala), pošiljanje prošenj, ki ostajajo brez vsakršnega odgovora pa vsekakor ne more vplivati na splošno dobro počutje.

Tako nekako bolj klavrno in pobito vstopim skozi vrata svetovalnice in po vljudnem pozdravu, na vprašanje o poteku dogodkov v zadnjih mesecih, predstavim svojo navidezno brezupno splošno sliko. Navsezadnje sem vstopila k svetovalki. K človeku, ki bi pa ja moral imeti nekaj občutka za ljudi.

Sedeva in ženska prične z zasliševanjem:
"Čemu menite, da se nihče ne odziva na prošnje?"
"Morda nekonkurenčnost, glede na olajšave, ki jih imajo delodajalci z mlajšim, manj izkušenim kadrom? Starost, morda? Mladim njihovo zdravje dovoljuje opravljanje dela preko delovnih ur in tudi plačila za to ne zahtevajo, saj so še zdravi in neizkušeni, država pa marsikaj tolerira."
Pogleda me in mi v pokroviteljskem tonu reče:"Vidi se, da ste besna na sistem. Kaj se ne bi vi iz Zavoda raje izpisali?"
"Halo? Čemu naj bi se izpisala iz liste brezposelnih? Da bi lahko na račun tega beležili porast zaposlenih? Ne, tega nimam namena storiti."
"Jah, veste, mi vam ne moremo ničesar ponuditi. Ne z vašimi znanji. S takšnim mišljenjem pa zagotovo ne boste nikjer službe dobila."
"Gospa, verjemite, da tega nastopa potencialni delodajalec ni deležen. Takrat dokaj samozavestno nastopam. Želela bi izvedeti kako je z možnostjo udejstvovanja pri razpisih za javna dela."
"Na našem koncu ni na voljo javnih del za vašo izobrazbo."
Mnjah. Če ni javnih del za mojo izobrazbo, jih to opolnomoča v tem, da človeka prepričajo v izbris iz list brezposelnosti. Svašta. Prav, pa skušajmo z njo poiskati druge možnosti.
"Glejte. Sem v stanju, ko vsekakor potrebujem kako konkurenčnost, ki bi jo smela predstaviti delodajalcu. Kako pa je s subvencijami delodajalca?"
"Seveda so vam na voljo delodajalci, ki zaprosijo za subvencijo. To je možno v obliki usposabljanja na delovnem mestu ali kot prijava na delovni preizkus. V tem primeru delodajalec dobi 5.000,00 Eu subvencije, vi boste pa primorana 1-2 meseca delati za 3 eu/uro."

Pritisk mi dvigne vse do plafona.
"Bom razmislila. Hvala in nasvidenje," ji rečem, med tem, ko mi izroča ponoven zaposlitveni načrt.

Kako naj ne bom besna na to kurčevo državo, ko se na vsak način vzpodbuja delo za minimalne prihodke, ki še položnic ne pokrijejo? Kako naj ne bom besna na sisteme, ki s tovrstnim početjem opolnomočajo sužnjelastniški sistem? Kako naj ne bom besna na preklemano javno upravo, ki je sami sebi zagotovila strogo zastavljena varovala humanosti in dostojnosti (plačilo po ključu stopnje izobrazbe), ki so v privatnem sektorju brez vsakršne veljave???
Kje hudiča je tu zaslediti kakršnokoli enakopravnost?
Po katerem ključu naj vzljubim tako nelealen sistem?
Po katerem ključu, naj se podam v samostojno podjetništvo, ko nimam materialnih sredstev, da bi si izplačevala redne prispevke?
Po katerem ključu, naj bom ob obdavčitvi avtorskega dela s komerkoli konkurenčna do mere, da bom lahko delala (ako ne za 2-3 eu/uro)?
Po katerem ključu naj preživim iz naslova osnovne dopolnilne dejavnosti ali kot samozaložnica, ko mi država trga svoj delež čeprav si osnovnega hleba ne morem iz teh naslovov zagotoviti?
Po katerem nečloveškem principu se država ne odreče svojemu deležu pri tako ogroženih skupinah, ki niso samopreživetja sposobne? Odkod nekomu ideja, da ko nekomu, ki zase nima pobereš delež zase, boš s tem skrbel za blagostanje države?
Poln kufer imam vsakovrstnih norosti in sprenevedanj.
Za hudiča, ljudje.
Država smo mi.
Nas bo resnično vso to skupno molčanje, rešilo?
Bo to rešilo tisoče starostnikov, ki životarijo na lastnih bednih penzijah in invalidninah vrednih počenega groša?
Bo to rešilo tiste otroke, ki nimajo v usta kaj nesti?
Nas bo rešilo neprestano primerjanje z državami, ki so v še slabšem položaju?
Rešilo sprenevadanje, da tu pa revščine nimamo, saj jih mnogo premalo umre na cesti?
Nas bo rešila lažna 'humanost' tega početja?
Kod se skriva tisti kanček zdrave pameti, ki se zaveda, da šele z opolnomočanjem sebe lahko prispevaš k skupnemu dobremu in morda še kakemu človeku ali državi z vzgledom pripomoreš izplavati iz dreka?
Potrebno je iskati rešitve.
Potrebno je znati izraziti lastno nejevoljo.

Dovolj z obsojanjem povsem zdrave jeze!
Potrebno se je boriti za nedotakljivost tiste Humanosti, ki naj bi bila vsakomur na tem planetu neodtujljiva.
Pika.