Moja glava je izredno svojeglava. Ona neprestano obratuje. Piči in gre po svoje. Vzpenja se po trampolinih, dela prevrate in v potankost proučuje svoj poslednji salto mortale. Glede na lenobnost fizičnega telesa menim, da so napak glavo, na napak telo prišili. To bo to. Telo nikdar in nikoli ne sledi mojim umskim naporom (in prevratom), saj je že od same mahinacije procesov fizičnega dela, krepko preutrujeno. 

Najbrž nikomur ni tuj eden izmed najpogostejših miselnih absurdov: "ključ moram vreči v torbo." Um si stavek ponavlja in ponavlja do točke, ko samega sebe prepriča, da je ključ že v torbi. Mnjah, ko bi vsaj tam potem resnično bil ... Guess what? Kakor si naredimo. Ko ta absurd enkrat spoznamo, razpolagamo z vsemi orodji, da saniramo morebitne, neprijetne posledice.

Možu sem nekega dne dejala, da želim imeti v sobi montirano bradljo. Naročila sva jo in zmontiral jo je. Vse do danes je ostala praktično nedotaknjena. Vsak večer, ko sem lezla pod kovter in jo na par metrov distance observirala, je um na njej izvajal vražje vaje za telo: raztezanja po dolgem in počez, nemogoče atletske figure ...

"Dovolj za danes. Ugasni luč, prosim."

In naslednji dan me je celo resnično bolelo vse telo. Kakšno leto sem dosledno izvajala postopek, nato pa sklenila, da to že vse obvladam in ne bom več forsirala pretirano izmučenega telesa. Kurc gleda 'musklfibre'.

Kup ljudi se najde, ki me želi usmeriti k bolj zdravemu in bolj dinamičnemu (bolj realnemu???) življenju. Mrš, banda proletarska!!!

Dragi moji, sem povsem prizemljena in takole vam povem. V življenju je pomembna edinole ena stvar: smisel. Če bom postopala in skakljala naokoli, me ta zagotovo ne najde. Sama ga predobro poznam in vem, da je dokaj zajeban gost. Pride in gre ter vas zagotovo ne čaka na vratih, ko vas ne najde, ker ste se vi odločili lastno pozornost usmeriti drugam.

Prijateljica me tako vpraša:"Kaj počneš?" jaz pa ji pripravno odgovorim:" Čakam, da me smisel najde."
Ne vem kaj je v tem odgovoru tako motečega in spornega, da človek takoj pohiti z nasvetom:"Pucaj. Veeeeš kako sprošča ..."

Ne izgubljam časa in ji v trenutku spesnim sledečo poemo.

Smiselnost

Smisel je smiselno
iskati*,
koder bi se utegnil
skriti.
Verjemi,
da ga pod prahom
ne najdeš.
Vsaj lastnega
ne.

(*vsak, ki je v življenju karkoli iskal, itak ve, da se mu iskano izmika.)

Sama sreča, da nisem 'desperate houswife' tip žene, ki bi utegnila s čiščenjem kakorkoli lastnemu smislu ubežati. Eno tako v družini že imamo in osebno menim, da je to čez glavo dovolj.

Mnjah. Baje nekatere statičnost čakanja krepko ubija, vendar pa ali smemo širjenje smisla sploh enačiti s čakanjem?
Potem se tu najde še druga znanka, ki na vsak moj FB zapis, odreagira: "Preveč si na internetu." 

Pravzaprav se mi večkrat sploh ne ljubi ljudem, samo sebe razlagati. Jaz pač tako pričakujem svoj smisel. Če ti kaj ni všeč, me pač izklopi. Nihče me ni dolžan prenašati z mojimi smisli in lastnimi nesmisli vred. Naj ti bo všeč ali ne, smisel sam od sebe ne pride. Sploh ne, če bi le poležavala. 

Brez vsakršnega smisla delovati karkoli in kakorkoli, pa verjetno ni pretirano smiselno, kajne? In potem se jezimo, ker so delavni procesi ljudstva, podjetij in organizacij, nazadnjaški in v riti. Če te smisel ne najde, je najbrž najbolje in za vse najbolj zdravo, da se čimbolj razširiš in razpreš ter mu s tem olajšaš pot do sebe. Dotlej pa sedi v kot in miruj. Dovolj je že kaosa in zgage.

Najbolj preprosta metoda razširjanja smislu, je umska interakcija, umska interakcija in še več umske interakcije. Ohranjanje otroške radovednosti in igrivosti ter preigravanje z informacijo, ki ti jo svet poklanja, ne da bi se moral sam, fizično (telesno) podati v svet. Dovoliš mu, naj prek kablov, vate vstopa. NN/ORO!!! Čista alkimija. Še antični rek 'če Mohamed ne gre k gori, gora pride k Mohamedu', dandanes pridobi ves smisel. Mohamed je že vedel. Pameten človek. Pametno je seveda tudi znati filtrirati pridobljene informacije in vsepovprek raztroseno energijo, sebi v prid. Polnjenje lastnih baterij s strihninom in političnim nazadnjaštvom zagotovo ni priporočljivo. Američani so tokrat pozabili nalepiti opozorilno nalepko na vsak ekran, pa naj vas to ne zavede. O tem bi raje na dolgo in široko in podolgem in počez, ne razpravljala. Prepričana sem, da vsakdo od nas preklemano dobro ve, kaj je zanj dobro, predvsem pa smiselno. Zaupam vam in verjamem.

Smisel je nadvse pomemben. S polno baterijo sebi in drugim lažje svetiš. Pusta okolica se hipoma odene v mavrične barve in vsaka malenkost pridobi svoj poglobljeni, čarobni pomen. Opravila, ki so se ti predhodno zdela neizvedljiva, postanejo mogoča in v trenutku jih, z minimalnim naporom, opraviš. Prihraniš ogrooomno količino dragocene energije. Sebi in svetu. Tako preprosto je to. Mimogrede: manj energije = manj hrane. Ne pozabimo tega. Vidim sina, kako marljivo kvihta in telovadi in posledično hipoma cel hladilnik sprazni. Dokaj drag štos, smisla pa od nikoder.

In brez skrbi. Včasih smisel potrebuje več časa, da nas najde. Vsekakor in nedvomno nas, če se mu le razpremo. Naj se od vas poslovim s stavkom: naj bo vaš smisel, tudi svetu smiseln, sicer naj vas ta, vzajemnemu zdravju v prid, raje odjebe.