Vsake toliko se pri razmišljanju ukvarjam z besedo kontrola. Kaj točno pomeni kontrola? Omejimo se zgolj na posameznika. Najprej govorimo o samokontroli.  Samokontrola pri človeku, je nekakšno sredstvo za prizemljitev, ki nas ohranja v meji racionalnega razmišljanja. Preprečuje hipne vzgibe v afektu, kot na primer udariti nekoga na gobec, ker nam je pred nosom ukradel parkirni prostor. Potem je kontrola nad lastnim telesom. Ker smo zelo »športen« narod, bom dala za primer šport, pri katerem je ta ključnega pomena. Kontrola, oz. disciplina misli, nam daje možnost miselnega napredka ter usmerjenega razmišljanja in učenja. Hkrati je predpogoj  za spoznanje, da naše misli in prepričanja niso absolutni, tako lahko obravnavamo tudi misli in prepričanja, ki pridejo od zunaj.

Vsekakor pa kontrola ni nekaj, kar posameznik aplicira zgolj sam nase. Pogosto kontroliramo svoje bližnje in tukaj bi rada omenila pojem kontrolfrik. Kdo je kontrolfrik? To naj bi bila oseba, ki poskuša kontrolirati svojo okolico in s tem nadzorovati kako funkcionirajo ljudje oz. stvari okrog njega. Da ne bo pomote. V neki meri to počnemo vsi. Pa vendar. Kje so meje in kdaj je preveč?

S pojavom izredno popularnih socialnih omrežij, mobilnih telefonov in podobnega, je kontrola zelo olajšana. V prvi fazi, uporabniki socialnih omrežij, kot je recimo Facebook, neprekinjeno kontroliramo odziv družbe na naš obstoj. V drugi fazi, ves čas vidimo kdaj in koliko časa je nekdo prijavljen, se pravi, če osebo tudi osebno poznamo, točno vemo kje se nahaja. Z mobilnimi telefoni smo vedno dosegljivi, da lahko nekdo recimo preveri kje smo in kaj počnemo.

Zaradi vseh teh pojavov in še česa zraven, je prišlo v sodobni družbi do velikega padca zaupanja. Najprej zaupanja samim sebi, kot posledica nenehnega opazovanja reakcije naše »publike«, potem partnerjem, družinskim članom in prijateljem. Skratka, zgodi se nekako takole. Za primer vzemimo nekoga, ki je bil prevaran. Če se odloči kljub temu ostati v odnosu z osebo, ki ga je prevarala, bo začel po vsej verjetnosti kompulzivno slediti ljubljeni osebi na socialnih omrežjih, prebirati komentarje, dejavnosti ipd. Prav tako ima možnost tisočkrat na dan partnerja poklicati in preveriti kaj dela, s kom to dela in kje je. Če o tem še naprej razmišljam, pridem do spoznanja, da takšno kompulzivno obnašanje ne prinese nič drugega, kot zgolj nenehno stanje razburjenja oz. zaskrbljenosti, se pravi pesimističega pričakovanja najslabšega. Drugače rečeno, nevrozo. Torej, zavedati se moramo, da je treba delati na zaupanju, to pa se s kontrolo ne da. Po čisto naravni logiki, mora človek, ki izgubi zaupanje, tega pridobiti nazaj, sicer nima smisla, da se z njim sploh še ukvarjamo. Kontrola, kot sredstvo za samopomiritev, se navadno izkaže kot nekaj kar na obe strani deluje izredno negativno, kontrolor se vzdržuje v konstantnem razburjenju, kontrolirani, pa je nenehno pod pritiskom.

Po domače, včasih je bolje spustiti iz rok. Človek obrača- bog obrne. Če verjamem v boga ali ne, se mi zdi zadnji stavek v tem kontekstu smiseln. Kakorkoli že poskušamo kontrolirati druge, v resnici tega nikdar ne moremo, pa naj gre za takšne ali drugačne vrste odnosov.