Članek
Uvid skorajda mestne ženske
Objavljeno May 14, 2015

                 

                                                                         

V sredo, 29.aprila, sem se še zadnjič sprehodila po proizvodni hali, čisto prazni, kolektivno dopustovsko prazni, vzdihujoč vrgla oko na tisto plastično gajbo, ki sem jo v trenutnem preblisku, namenoma pustila neporavnano, tako, da je iz skladovnice ostalih gajb, k višku štrlela diagonalno in si rekla, da bom s tem dejanjem,  povzročila kratkotrajen defekt, nekaj, kar bo malce zmotilo red, ki so ga delavci pred dopustom pustili za seboj in s tem morda za sekundo spomnila nase. Recite temu pečat, sicer skrajno bežen in kratkotrajen, ampak človek postane včasih, recimo, ko se zave, da se je precej nepričakovano navezal na prostor, kamor je zadnje leto vsakodnevno zahajal, malce nostalgično blesav.

In potem, takoj naslednji dan, sva jaz in On potovala proti jugu. V naravo, na vrt, na njivo, na polje in travnik. Obrezovat, kopat, sekat, vrtnarit, postavljat ograjo, čistit hišo …. Skratka precej sita Ljubljane – na dopust.

Začelo se je z malce prijateljevanja in novim roštiljem, ker je bil (pa ne, da ga bi ga ravno želela praznovati zaradi praznika dela, bolj zaradi osebnega razloga) ravno prvi maj in takoj naslednje jutro nadaljevalo z delom. Človek kar malce zadiha, ko se spoprime z vsemi odrezanimi vejami in vejicami, ki jih je treba znesti na kup za kres, preden jih preraste hitro rastoča trava in nešteto mladimi drevesci, ki poganjajo v sadovnjaku, tako rekoč z gozdom, ki se, kot neka neustavljiva sila širi povsod tja, kjer odpove človeška roka. Zalotim se kako se sprašujem o tem kar počnem, o naključnosti in statistični verjetnosti preživetja posameznih bilk, ki rinejo iz zemlje in se nehote postavim v njihovo vlogo. Nekako tako je tudi v človeškem svetu. Očitno je za vse potreben določen procent sreče.

Okopavam, sejem, sadim in se pri tem, ko jih dajem v zemljo, pogovarjam s flancami. Ne zdi se mi niti, da se čudaško obnašam. Ko pulim plevel in iz zemlje pobiram koreninice, ki sem jih prej spodkopala z motiko, me zopet prešine, kako človek ločuje dobro od slabega. Ko bo na primer pognal korenček in ga bo potrebno redčiti, bodo ostale tiste bilke, za katere se bom odločila jaz. Tiste močnejše, lepše, oziroma po nekem kriteriju, zame bolj sposobne ali zaslužne za bivanje. Vse to premišljujem namenoma brez pretiranih čustev, kot  naj bi počela odrasla, racionalna oseba. Razvijam svojo neobčutljivost in se hkrati zavedam, da je najboljši kmetovalec tisti, ki združuje oboje. Občutljivost za vse živeče ter hkrati odločnost preživeti.

Po dveh dneh dela, čutim tudi tiste mišice, za katere sem že pozabila, da obstajajo, pa čeprav sem fizično v zmerno dobri formi. Veseli me. Tako se bom pri nečem, kar me celo izjemno veseli, znebila tudi tistih dveh kilogramov, ki sta se mi nabrala čez zimo. Tistih dveh, za katera, je pred kakšnima dvema tednoma, nek mestni posebnež dejal, da se okrog njiju vrti cel svet. In dejansko, se takrat v moji glavi res je. Človek ne more verjeti kako hitro zapadem v paniko, kar se tiče lastne opremljenosti s podkožnim maščevjem.  Zavem se, da se še vedno z lahkoto prelevim v tisto drugo, tisto, ki ni obremenjena z oblekami, čevlji, kilogrami in podobnim. Tisto, ki pomanjkljivo oblečena, išče sončne žarke ter uživa samoto in delo v naravi. Kar pa sicer ne pomeni, da si ob povratku v mesto ne bom rdeče nalakirala nohtov, oblekla kratkega krilca, oprijete izrezane majčke in balerink ter vsaj pol ure razmišljala, ali bi jih zamenjala s čevlji s peto in ali bi raje oblekla usnjeno jakno, ali tisto z ruskim ovratnikom. Očitno obstajava dve različni jaz. Dokler se dogovoriva in dava ena drugi dovolj možnosti, je vse v najlepšem redu.

Dnevi minevajo s popolnoma drugačnim tempom kot v mestu. Razporejam delo, sitnarim, uveljavljam svojo. Nekajkrat se zalotim, da zvenim, kot moja mati, kar mi za trenutek dvigne kocine po telesu. Ampak ne gre drugače. Ali pač? On ni vajen podeželskega življenja. Treba ga je naučiti, pokazati, biti potrpežljiv… Včasih ne gre. Temperament mi v intervalih zamegljuje potrpežljivost in dogajajo se manjše eksplozije. Na srečo mi ne zameri in vse to nekako sprejme. Ali res?

Skrbi me voda. Ker nimamo vodovoda, smo odvisni od deževnice, kar me je vedno izjemno veselilo, ker sem v tem videla, delček tako iskane neodvisnosti. In načeloma je vode vedno dovolj, saj se lahko svojim staršem zahvalim za domiseln sistem zbiranja in filtriranja, ki daje skorajda občutek normalnega mestnega vodovoda s to razliko, da je treba z vodo včasih varčevati. Ker pa očitno pušča štirna, ki se je zatorej nepričakovano izpraznila, me nekega jutra v tem deka - dnevnem intervalu, pri odpiranju kopalniške pipe, preseneti tišina. Tišina in odsotnost kakršnegakoli znaka prisotnosti vode v sistemu. Ugotovimo, da je štirna prazna, tako, da nam za umivanje, kuho in osnovne higienske potrebe ostaja le voda iz druge štirne, ki pa na žalost teče samo iz ene pipice v kopalnici. Na začetku malce poklapana, zvečer povzameva, da se da prav lepo stuširati tudi z vodo, ki jo v posodah segreješ na šporhetu na drva in si jo z zajemalko polivaš po telesu. Vzeti si je sicer treba malce več časa in prenehati jemati vodo za samoumevno dejstvo. Ampak vse to gre nekako v kontekst. Zadovoljna sem.

Domnevno predzadnji dan, pred začasnim povratkom v mesto, jih med delom, dobim »na oko«, za vse sitnarjenje naprej in nazaj. Najprej mislim, da ne bo hujšega, sčasoma pa postaja jasno, da bo nujno potreben zdravnik. Ostra bolečina me popolnoma paralizira, in soodvisno poveže zdravo oko v nemočno mižanje. Počutim se slepo.

Nazaj v mestu. Dan preživim na urgenci in v bolnišnici. Ne morem verjeti koliko vode lahko priteče človeku iz očesa.  Bemti sunce! Dobesedno. Soncu, ki ga tako ljubim! Svetloba mi povzroča cel kup nevšečnosti. Vid poškodovanega  očesa je trikrat ali štirikrat slabši kot prej in neznosno boli. Ob nesmiselnem duhovičenjem mlade zdravnice, pričenjam iskreno dvomiti o njenih sposobnostih, saj je po nepotrebnem groba, sumim celo, da me je še dodatno poškodovala pri tem, ko mi je poskušala obarvati beločnico, z zadevico, ki spominja na vžigalico. In sploh…  Ne vem kako to, da človek, ki se je odločil za tak, recimo temu človekoljuben poklic (če sklepamo, da ne gre zgolj za željo po zelo človekoljubnem plačilu), ne vidi, da nekoga preveč boli, da bi sodeloval pri neumnih šalah in priložnostnem humorju. On je ves čas zraven in tiho, v občutku krivde, ki se mi zdi neumen. Nič nisem jezna. Vesela sem, da je zraven in da ga imam. Kar se mene tiče, bi se prav lahko poškodovala tudi na kakršenkoli drug način. Detajli niso pomembni.

Za dva dni se zavlečem v najtemnejše kotičke, z gusarsko prevezo na očesu, v prizadevanju prisiliti zdravo oko, ki nehote, v povezanosti dvojčkov, s premikanjem draži poškodovanega. On mi bere Sto let samote, knjigo, ki sem jo sicer sama prebrala že najmanj dvakrat, ampak brez težave, slepa, sledim tonu njegovega glasu in se brez napora vživim v »makondovski« nadrealizem. Občasno se izgubim v polsnu, vendar pa ob povratku v svet budnih, v lastni temi, kaj hitro najdem nit, ki mi jo niza ljubljeni glas, saj zgodbo dobro poznam. Vprašam se, ali to počne, ker ga še vedno daje krivda in zaključim, da ne. Tak je.

Po dveh dneh obližev, zoprnega zatezanja lepilnega traku, ki mi vleče kožo na obrazu in srbečice pod njim, se zjutraj odločim, da je dovolj. Omahujoče stojim v kopalnici.  Ko odstranim trak, oko pogleda v svet najprej plašno in malce medlo ter vrtoglavo, potem, pa zaobjame globino vidnega polja ter instinktivno zazna prezenco drugega očesa, s katerim se trenutek kasneje poveže v trodimenzionalnost kadra, ki ga doživljam, v samo sebe, kako strmim v lastno podobo, odslikano v kopalniškem ogledalu. Sebe, z dvema utrujenima očesoma. Enim preobremenjenim in drugim krvavo rdečim, z razpokanimi kapilaricami, pa vendar veliko manj bolečim ter za spoznanje bolj bistrim. Ugotovim, da bo vse ok.

Uvid je pomemben. Včasih se tudi v temi najde kakšen zvok, vonj ali občutek, vreden polnega doživetja. Nisem tip človeka, ki ga z lahkoto vrže iz sedla. Popravila in prebolela bom načeto in ustvarila nekaj boljšega.

Pomlad je. Pripravlja se poletje in z njim topel zrak, rodovitna zemlja, sonce, veter, globoko zelena senca, vonj po lipovem cvetju, brenčanje žuželk, nočna tišina samote, ki jo slišiš, kot nedoločen neprekinjen pisk v ušesu, večeri v mestu, turisti, vrvež ljudi, jutranji sprehodi v času, ko še vsi spijo in…. Življenje.