Članek
Je suis encore moi
Objavljeno Nov 19, 2016

                       

Tisto samovšečno dejanje, ki ga vsake toliko verjetno naredi vsak, ki je vsaj malo računalniško pismen: Odpreš Google in vtipkaš lastno ime. Da bi videl kakšen odmev si naredil v virtualnem svetu in koliko si znan in poznan, če jo to lahko sploh ustrezno merilo …

Nazadnje, ko sem to storila, sem bila zmerno šokirana. Neprijetno. Trapa, sem kar nekako mislila, da kolikor toliko ohranjam lastno zasebnost. Res, da tukaj recimo delim osebne zapise, ampak pač nikdar nisem kaj dosti razmišljala o tem, da dejansko do njih pride kdorkoli, celo naključno.

Razlog zakaj sem sploh s tem namenom odprla Google, pa je ta, da zadnje čase dobivam na mail nekakšna sporočila, da si nekdo ogleduje moj profil v ne vem čem… Platformi za katero sploh ne vem, profil, ki ga, vsaj vede nisem nikdar ustvarila … In to nekakšen profesionalni profil… A veste tista fora, ko, kaj vem, enkrat nekaj izpolniš, kakšno anketo, vprašalnik, obrazec, nekaj oblkljukaš, oklikaš, kaj vem…. Ne prebereš dobro, ali pač….. Nato pa seveda kaj kmalu pozabiš, da si sploh kdaj slišal za frdamanao reč… No in…. Potem, kdo ve koliko časa kasneje, nekdo čekira tvoj profil za katerega sploh ne veš, da je. No, saj ni. Stvar sem preverila in ugotovila, da je tam le moje ime. Kot bi imela prazen PW račun, brez objav, fotografij, komentarjev….

Potem se pa spomnim vseh ostalih pizdarij, kaj vem, Pinterestov, Flickr-jev itd., od katerih non-stop na mail dobivam obvestila, pa prav tako nikdar nisem imela lastnega profila… Vsaj vede ne… Zdaj pa ne vem. Ali sem pač le jaz idiot, možno… Res, da se na internetu kar dobro znajdem, tudi na splošno z računalniki, ampak…. Nekaj drugega je očitno. Površna sem. Oziroma, ni mi hudo mar. Očitno pozabim, pred vsem se mi pa nikdar ni preveč ljubilo ukvarjati s temi rečmi.

Potem pa, tako kot sedaj, ko iščem zaposlitev bolj resnega tipa, kar naenkrat neznanci čekirajo nek moj »profesionalni« profil, ki  v bistvu sploh ne obstaja. In pomislim: Kaj vse lahko še lahko najdejo taki naključni raziskovalci, če v Google vtipkajo moje ime? Torej to poskusim in ostanem odprtih ust.

Verjetno si popolnoma zaslužim vzdevek koza. Ker pač do nedavnega nisem imela pojma po kakšnem principu Google odbira in niza zadetke iskanja. Mislim… Fotografije, ki sploh nikdar niso bile objavljene, so pa nekje v neki galeriji… Ok. Nimam besed. Priznam, prav trapasto. Pa ne, da se sramujem kakšne svoje fotografije. Namreč nisem tip človeka, ki bi  z namenom virtualne autopopularizacije objavljal nespodobne fotografije. Tudi v kakšni galeriji ne. Prav tako se ne sramujem svojega pisanja. Vse kar sem napisala in delila, je bilo narejeno zavestno. Zavestno, ampak  nažalost zavestno le v nekem okvirju virtualne publike, ki se nahaja na določeni internetni platformi…

Pa se vprašam: Kaj me v resnici tako moti? 

V prejšnji službi sem bila pogodbeno vezana na to, da nisem smela objavljati imena firme v kateri sem zaposlena. Verjetno bi se znašla v kazenskem prekršku tudi, če bi jo omenjala kar tako, brez imena. Ja. Ker sem takrat pisala kolumno, so poleg pogodbe o zaposlitvi, posebej zame sestavili dodatno pogodbo, ki sem jo morala podpisati, če sem želela delovno mesto. Torej sem podpisala in se grizla v jezik ter se trudila o službi ne pisati…. Vem tudi, da včasih moje pisanje prebirajo moji bližnji. Kar je včasih zelo nerodno in moteče. Pač. Lahko bi prej mislila, boste rekli. Pa saj to sem na nek način ves čas jemala v obzir in se marsikdaj ustavila, tudi umikala določene tekste, za katere se mi je morda zazdelo, da bi lahko koga »prizadeli«. Zdaj pa… Pomislim.  A je to to? Je to potem sploh zares tako iskreno, kot bi si želela? Ali mi je prav, da recimo morebitni potencialni delodajalec, ki očitno preverja kandidatko tako, da njeno ime vtipka v Google, prebira o mojih osebnih rečeh? Ali je slika, ki jo tako dobi o meni realna?  Pisanje, je namreč drug svet. Svet besed, ki vsakemu posamezniku ustvari drugačen odmev… Ne. Ni mi prav. In čeprav sem povsem zavestno in z namenom pisala pod pravim imenom, ker sem vedno želela stati za tem kar pišem, recimo temu popolno prevzemanje odgovornosti za svoje pisanje, čeprav sem naivno ustvarila blog, kjer poskušam iskreno pisati in čeprav še vedno mislim, da je edino tak način zares avtentičen, da tako sama sebi in svetu dokazujem, da se ne sramujem ne sebe, ne svojih izkušenj, da ne potrebujem mask in vzdevkov... Sem se odločila od danes naprej objavljati pod sinonimom.

Moj sinonim v celoti izhaja iz mojega pravega imena. Ni kar nekaj v tri dni, pa čeprav se bo verjetno marsikomu zdel trapast in tuj. Dolgo sem ga premetavala v glavi. In nekako deluje, saj ga drugje uporabljam že nekaj časa. Mislim, da bo vsak, ki je kdaj prebiral moja pisanja vedel, da sem to jaz. Za vse ostale pa… Nič hudega. Pravzaprav niti ni pomembno ali veste ali ne veste. Važna je menda vsebina.

Torej. Konec določenega obdobja. Ne rečem. Bila sem precej ponosna na to, da sem toliko časa pisala odkrito. Ampak…. recimo temu korak naprej. Ali pa nazaj. Kakor kdo želi. Človek se mora baje vse življenje spreminjati. Če preveč obstojiš na lastnih principih, postaneš fosil.

In kot pravijo: Nomen est omen.

Zanima me, ali bo to »novo« ime konec, ali le nov začetek.

Nach wiedersehen.

Pošteno ;)