Zbudil se je, kot bi ga nekdo izstrelil iz orbite. Iz teme, v oslepljujočo svetlobo in prostor, ki je postopoma pridobival obliko. Njegov um je bil popolnoma prazen in prva stvar, ki se je izoblikovala, je bil rahel občutek panike, ker se ni znal umestiti v ta prostor. Kot bi v svoji notranjosti grabil po razpoznavnih znakih, je iskal prvi spomin, ki bi ga definiral. Najprej njega, kot pojavnost, potem splet okoliščin, tistih nekaj spominov na zelo bližnjo preteklost in potem seveda steno v katero je gledal.

Zvrstilo se je eno za drugim, v delcu sekunde. Začutil je takojšnje olajšanje. Na njegovi levi je spala Oli in zunaj je bilo presenetljivo svetlo, kot bi sijalo sonce.

Ni je hotel buditi. Sam ni dobro vedel zakaj. Kot bi prvič v vsem času, od kar sta se takole zbujala skupaj, začutil potrebo po samoti. Saj ni, da bi ga ona na kakršenkoli način omejevala, pa vseeno. Previdno se je dvignil na postelji, da ne bi po nesreči odgrnil odeje, ali, da ne bi morda zaškripal posteljni tečaj, položil stopala na ledeno mrzla keramična tla, kjer se je manjša črtasta preproga tako nagubala okoli posteljne noge, da ni več zadovoljivo opravljala svoje funkcije in počasi vstal. Po prstih se je splazil do vrat spalnice, potem do vrat stanovanja, jih odklenil in se naglo spustil po stopnicah, prečkal atrij, ter odklenil vrata svojega stanovanja, za katerega se mu je zdelo kot, da je, odkar je večino noči spal na drugem koncu hiše, čudno zapuščeno.

Z rokami se je naslonil na lijak v kopalnici in glasno izdihnil. Nekaj je bilo čutiti drugače. Sonce zunaj, na tisti prvonovembrski dan, se je zdelo nenaravno. Kot bi vsiljivo prodrlo v udobno mrakobo, mehko vzajemnost, ki jo je spletel, dvojino v katero se je ovil. Kot opomnik nečesa, kar je na silo prekril in zavestno pozabil. Pa ni mogel dognati za kaj natančno gre. V čudnem impulzu je s prsti zagrebel v dolgo brado in narahlo potegnil za dlake, tako, da je njegov obraz nategnilo v smešno začudeno grimaso. Naenkrat se mu je tisto dlačevje zazdelo obupno trapasto. S police je vzel majhen zavojček žiletk, ki so bile pakirane kot žvečilni gumiji, eno odvil in si začel kar tako, z golim rezilom rezati brado. Ni šlo zlahka. Cukalo je in kosmi dlak, ki so padali v umazan umivalnik, so se zdeli čudno tuji. Kdo sploh sem, se je vprašal. Zdelo se je, da to počne neskončno dolgo, dokler ni dlak porezal skoraj do kože, kar pa je ugotovil šele, ko se je nerodno porezal. Kaj zdaj? Stal je in se neumno opazoval v ogledalu. Seveda ni imel brivske pene, niti nastavka za britje, zakaj le, ko pa se mu je to, da bi se pobril, še nedolgo tega zdelo nekaj popolnoma abstraktnega. Dlake je splaknil na kup in si z obraza zmil kri. Zdaj bo treba do konca.

Brez nekega konkretnega razloga mu je v misli prišel ključ poštnega nabiralnika, ki mu ga je dala Oli, še takrat, ko je bila na obisku pri sinu. Menda je čakala neko internetno pošiljko in ga prosila, če bi jo lahko prevzel na pošti. Izrisal se mu je v glavi. Pobarvan na zeleno, eden od ključarničarskih prodajnih prijemov, verjetno. Kako poleg plačila za izdelavo ključev zaslužiti še kakšno malenkost poleg. Bil je torej kovinsko zelene barve, majhen in na vrhu nepravilne šestkotne oblike. Zakaj ključ? Ena od tistih nepomembnih malenkosti, ki se človeku vsakodnevno sukajo po mislih. Poiskal ga je v predalu v veži in si ga vtaknil v zadnji žep na hlačah. Zaklenil je stanovanje in se namenil v trgovino, da bi si kupil opremo za britje, preden ga kdo vidi takšnega.

Ulice so bile še prazne, ni mu bilo jasno koliko bi lahko bila ura, saj mu je iz repertoarja tisti avtomatski gib, ko pogledaš na stensko uro enostavno ušel. Telefon je pustil v Olijinem stanovanju.Toliko bolje. Ni si želel, da bi ga klicala in spraševala kje je. Želel si je, da bi se lahko pobril do kraja v nekakšni zasebnosti. Kot, da je bilo samo dejanje do kraja trapasto in opazovalec bi povzročil le to, da bi se globoko sramoval svojega početja. Kot bi mu dokazal, da je v resnici ves čas namerno, uporniško živel tako, kot je živel. Zaraščen, sam, zanemarjen in pretežno zapit ter prekajen… Pa kaj mi je pravzaprav, je pomislil. To kar se dogaja, je najlepša stvar zadnjih let. Zakaj ne bi priznal, da sem živel bedno? Vstopil je v trgovino in se prebil mimo polic, z zanj nesmiselno šaro, do odseka s toaletnimi potrebščinami. Zaslišal je hihitanje prodajalk, ki sta gledali v njegovo smer. »Ojej, a ni to tisti tip, ki meče palice? Kakšen je!« Začutil je jezo in star upor. Tako, da bi najraje odšel iz trgovine in kljubovalno ostal tak kot je, pa karkoli je že to pomenilo, verjetno je bil videti, kot na pol oskubljen petelin. Pa se je na silo pomiril in se končno odločil za enega od dražjih kompletov za britje. Če se že brijem, je pomislil. Pograbil je še peno in nejevoljno stopil k blagajni.

In vendar se ni uspel pripraviti, da bi na poti proti domu gladko naredil tistih nekaj sto korakov. Nekaj ga je obupno motilo. Žulilo, kot oster kamenček v čevlju, le da sploh ni šlo za čevelj, ampak nekaj globoko v njem. Za trenutek je postal pred beznico z zanikrno teraso, kot bi ga nekaj neusmiljeno vleklo vanjo, se končno odlepil in usedel na plastičen stol, pred plastično mizo. Kot v starih časih, si je naročil jutranjo Vecchio in kavo, ter med prsti nemarno svaljkal tobak, da bi si ga zvil v nekaj, kar bi bilo kolikor toliko kadljivo. Kot, da se mu grozno tresejo roke. Občutek je bil obupen in tudi Vecchia, ki ga je toplo ožgala po požiralniku in v glavi povzročila topo polpraznino, ni pomagala. Na televizijskem zaslonu, pred katerim je stal natakar in zavzeto buljil vanj, se je pokazala podoba rjavega medveda, ki so ga menda nekakšni naravoljubci rešili iz živalskega vrta in vrnili nazaj v naravo… Kako idiotsko. Medved je verjetno žalostno poginil, nevajen življenja na prostem… Potem pa je med sklopom novic, ekran zasedla podoba nekega moškega. Prvak v jodlanju. Slaboumno. Glasovi, ki jih je spuščal, so bili neumno moteči. In pa seveda gruča ljudi, ki je pod odrom ploskala… Začutil je val gnusa. Kakšni idiotizmi, ljudje so imbecili, ovce. Skozi možgane mu je šinil cel kup podob. Jodlar s puranastim glasom, široko nasmejana blondinka, z na debelo namazanimi ustnicami, mamica, ki se pači pred svojim otrokom in otrokov izraz na obraščku, iz katerega si ni znal razlagati popolnoma nič drugega, kot to, da se čudi neznanski omejenosti lastne matere, že zdaj, kaj šele bo… Zapita gruča moških, ki za omizjem v gostilni prepeva na staro vižo, ki v ozadju odmeva iz radijskega tranzistorja, s solznimi kotički oči in slinami na krivini ustnic, v trenutku se mu je zazdel ves človeški svet sila omejen. Ljudje so idioti. Topel občutek žganja v prvem delu njegovega prebavnega trakta, je že popolnoma pojenjal in ni se zdelo več smiselno, da bi ostal tam. Vstal je, zabrisal na mizo nekaj kovancev in se napotil proti zanikrnemu Wc-ju, kjer se je pogledal v ogledalo. Njegove oči so bile zatečene in prepredene z majhnimi, rdečimi žilicami, ocufana brada, je obrazu dajala videz klošarja. Zanemarjen in iztrošen. Tudi počutil se je tako, kot na smetišču lastne eksistence.

Celo pot do doma, je razmišljal kaj neki se mu je zgodilo. Zadnji čas, je bil prav neverjetno dobrovoljen. Celo ljudi ni več tako zelo preziral, kot nekdaj. Kako naj se vrne pred Oli in kako naj pred njo še naprej igra nekoga, za katerega mu niti ni popolnoma jasno od kje se je vzel in kdaj se je sploh pojavil? Nekoga, s katerim je in ni imel veliko skupnega. Kako bi se to sploh dalo razložiti tako, da bi človek lahko razumel? Hitel je in nervozno brcal majhne okrogle kamenčke, ki so se, kot nekakšni vesoljci, sem in tam pojavljali na asfaltni poti. Nekako mora neopaženo priti do svojega stanovanja.

Ob vstopu v atrij hiše, mu je pogled zdrsnil na poštni nabiralnik. Zaznal je ključ v ritnem žepu, no zaznal je morda pregroba beseda. Spomnil se ga je in zazdelo se mu je, kot bi se njegova oblika in predmetast občutek, prav narahlo nalepila na njegovo ritnico. Segel je z roko in negotovo odklenil njen nabiralnik iz katerega je potegnil lepo prepognjen kos papirja. Stekel je po stopnicah in oljašano vstopil v lastno stanovanje, kamor se je zaklenil, kot bi mu bil kdo za petami.

Kako nenavadna navada. Britje. Močan vonj in nežna, gladka tekstura brivske pene, s katero prekriješ svoje obrazne karakteristike. Potem pa gladko, drseče in previdno z britvijo odstranjuješ v peno ovite kocine, ki jih rezilo reže popolnoma brez upora in brez zvoka… Kot bi klesal kos marmorja. No, ali pa če ostanemo realni, raje, kakor če bi dolbel kos siporeksa, ker je veliko bolj mehak in luknjičast. In pravzaprav ne gre ne za klesanje, ne za dolbenje, temveč za iskanje in odkrivanje skrite oblike, ki se skriva v materialu. V tem primeru brivski peni. Jebeni Rodin. Ta, njemu skoraj popolnoma neznana navada, ki jo moški po celem svetu dnevno izvajajo, kdo ve zakaj in kdo je prvi začel s tem. Vprašal se je ali obstaja kakšna logična razlaga, ali gre le za lepotičenje. V prvem primeru bi se počutil bolje in ne kot nekakšen polizanec.

Ko si je na koncu z obraza spral zadnje ostanke pene in odrezanih dlačic, in si ga zdrgnil z brisačo, ter razkužil z vodico za po britju, ki je zoprno zapekla, se je spomnil milijone prizorov iz različnih filmov, pri katerih je videti kot, da moški pri tem početju dejansko uživajo. In ja, nekako je potegnil vzporednico s tistim občutkom Vecchie po grlu in pravzaprav razumel zakaj je tako. Potem pa se je pogledal. Natančno. Kot bi gledal tujca. Leta mlajšega tujca, z izrazitimi obraznimi potezami, izklesanimi ličnicami in gladko kožo, mehkega videza. Njegova brada je bila krajša, kot je bila videti prekrita s kocinami, če je ustnice na silo potegnil v narejen nasmeh, so se mu skoraj prikupno pokazali zobje… Moški, ki ga je gledal iz ogledala, ni bil več on, kot se je poznal. Ni bil več tisti, katerega podobo je nosil v sebi, pač pa nekakšen poglajen alter ego z njegovimi mislimi in njegovimi občutki… Čudno, sila čudno…. Počutil se je razgaljeno in razdvojeno.

Nekaj je bilo drugače.