Točno leto je okrog in ponovno se je pripetila tista posebna priložnost, ko se ženska dotera in se pusti povabit na večerjo… Hja, res je, letos nisem hodila po restavracijah. Sploh ne. Nekako me niti ne vleče. Pomislim, kako se časi spreminjajo… Pa ne samo časi, ampak tudi vsebina misli, ki se pod njimi vdaja, kot dobro uležano testo… Letos sem sploh v nekakšnem čudovito letečem občutku. Metuljasto. Vsak dan vzamem posebej, ne zatikam se, da ne govorimo o metuljčkih v trebuhu :)…. V zadnjih mesecih sem toliko izgubila, da ne bom nikdar več enaka… A vseeno čutim, da sem dobro.
No, pa začnimo od začetka. S prijatelji sedim v restavraciji. Nekam sumljivo dobre volje so vsi. No, slavljenec itak, kaj ne… Ampak navajena sem na muhe in muhice nekaterih prisotnih, ki pa jih tokrat za čuda še ni. Upedenana sem, ja. In počutim se dobro. No, za odtenek manj zverinsko, kot leto poprej, ampak dobro na čisto drugačen način. Zdi se mi, da sem izpustila tisti trd občutek in postala bolj ženska. Prepuščam se. Teden, dva nazaj, sem resno razmišljala o tem, da bi nehala jesti meso… Redna meditacija ti to naredi, kaj pa vem… Zavedanje celote postane drugačno… Niti ne gre za živaloljubno zadevo, pač pa za upor določene vrste in zavzemanje odgovornega prostora v ustroju. Makro-mikro in podobne zadevščine, ki pa jih zdajle resnično ne bom razlagala, da ne bi tega zapisa prekomerno zapletla z nečim, kar še meni sami ni popolnoma jasno…
Gledam meni in mi ni do pizze. Po pravici povedano, do pizze mi je redko, vse od kar sem se vrnila iz Italije, jo sicer spet jem, kar ti omenjena država definitivno povzroči, namreč, da se zaljubiš v pizzo, ampak… No, moj stil prehranjevanja je tak, da mi ravno pizza, nekako ne pade v opis najljubših ali najpogostejših jedi… Ker smo pozni, natakar sporoči, da imamo poleg pizz na izbiro le še T-bone, ali biftek, kar pa seveda pri meni povzroči takojšnje odobravanje in poblesk podočnika… Tokrat v svetlobi luči, ker letos ni sveč. In ni kelnarjev, ki bi me ob tem občudujoče gledali, le nek malce vzvišen fičfirič je, ki se obnaša, kot, da mu je vse na svetu jasno. Seveda naročim biftek. Rare done, obvezno, tokrat to nalašč poudarim. Ostali za mizo me posnemajo, zabavno se mi zdi, kako sem v svojo družbo uvedla pol surovo meso, a seveda nihče ni tako pogumen kot sem očitno sama. Ostali preferirajo medium ali well done.
Kar nekaj časa traja, vmes zunaj kadimo. Oklepam se svoje steklenice piva, kar je zame precej nenavadno, a sem se tako odločila, ker sem imela v petek, po kozarcu nekega belega vina precej čudno reakcijo… Ob tem dodam: Ne kupujte poceni belega vina, sploh pa ne v Lidlu, Hofferju, ali Eurospinu… To občasno naredi eden od mojih roditeljev in vsakokrat je napaka. Sumim, da so taka vina za veleprodajo, umetno narejena in polna kemije… No, vsaj žvepla.
Končno je hrana nared in z velikim zadovoljstvom, na svojem krožniku ugledam čudoviti kos mesa, debeline kakšnih 4 cm, že na prvi pogled je očitno, da mi ga kuhar tokrat ni "prijazno" prepekel. Zarežem in občudujem mehkobo, skozi katero se nož malce težje prebija, kot, če bi rezala navaden podplat od zrezka. Dejansko jem surovo meso. Surovo, s tanko skorjico koagulirane beljakovine okrog. Kar samo, brez krompirja ali kruha, le nekaj špargljev je, dva kosa bučke na žaru in popečen tržaški radič… Zavoham vonj po mesu in začutim nekaj podobnega, kot endomorfine. No, nek določen rush že je, če si seveda upaš prek predsodka… In oh… To sama tako rada počnem. Predsodke sovražim. Sovražim tudi vse kar je »treba«. Ta jed je obredna. Pol ure ne vem dobro kaj se okrog mene godi. Seveda se pogovarjam, ampak precej površno, ulovim zgražanje z desne, očitno soseda za mizo ne prenese pogleda na moj krožnik… Sicer ne vem zakaj, saj krvi ni… Le tista temno rožnata mehkoba… Ki me, ne vem zakaj, spominja na ustnice… In zadovoljstvo prijatelja, ki mi sedi nasproti in občudujoče reže svoj medium done. Izkaže se, da je tudi T-bone, prej malo pečen, kot prepečen… Vprašam se ali ljudje dejansko cenijo to kar pravkar jedo, tako kot jaz, ali je vse skupaj le ena velika šarada in prikimavanje, zavoljo neke vrste mode, ali trenutnega trenda? Kakorkoli… Če sem v vlogi trendsetterja, me veseli, da kdaj kam vpeljem malo kulture. Ker tukaj gre definitivno, pa četudi vem, da bi mi marsikateri vegetarijanec z veseljem kaj vrgel v glavo, za kulturo prehranjevanja. S prtičkom si varnostno potapkam okoli ust in čutim tisti objestni kick v želodcu. Verjetno se nasmiham sama sebi. Misli o življenju brez mesa prestavljam na naslednjo meditacijo.
Nekaj ur kasneje, po enem že oddelanem koncertu, odhajamo na drugi koncert. Prvi ni bil hudo zanimiv, pa čeprav so preigravali Morphine, samo pomislite… Ne vem če kdo dejansko razume kakšna redkost je to…. Ampak žal, komad, ki mi je sicer tako všeč, so uspeli le neelegantno uničiti. Matr, ne moreš nadomestiti saksa z električno kitaro… V resnici vem o glasbi precej, le, da se mi navadno ne ljubi o tem razpravljati. Moji možgani nenehno primerjajo. V sekundi po uvodnem taktu določim za kateri bend gre, ali potegnem najbolj noro primerjavo v ritmu, občutku ali tonu… Svojim nekdanjim glasbenikom sem po posluhu uglaševala kitare itd…
No, drugi nastopajoči, na drugi lokaciji, pa se je očitno tudi že izpel, a vseeno tam ostanemo. Vseeno mi je. Muziko vrti nek musliman, baje da imigrant, kar je čisto kul, ni pa tudi nekaj zaradi česar bi človek ravno skakal v luft… Mislim, fino je, da imajo glasbeniki možnost, da delajo, služijo denar, ustvarjajo, pa čeprav v drugi državi... Ampak to je fino za vsakogar. Sprejmem kot nekaj samo po sebi umevnega, brez, da bi zaradi tega padala okrog. Opazujem ljudi okoli sebe, med tem ko plešem na tiste arabsko-turške antiritme, mislim plešem, bolj migam… Opazujem stvari, ki so skrite, vsaj ljudje mislijo, da so… Nesigurnosti, nesamozavesti, žalosti, zakrite v alkohol, glasbo in verjetno še kaj drugega… Potem pa se vame zazre znan obraz. Ne prepoznam ga takoj. Prva stvar, ki jo zaznam, je le nekaj estetsko silno prijetnega… Skeniram, najprej mi pade v glavo neka davna ljubezen, nedolžna romanca… Pa so lasje presvetli... Brada deluje neobičajno. Sklenem, da gre verjetno za nekaj, česar prej ni bilo. Potem pa me spreleti praspomin na najstniška leta in dan, ko sem prešpricala šolo in se s prijateljicami z vlakom odpravila na izlet v bližnje mesto… Sedele smo v nekem lokalčku, vsaka ob svojem pivu, verjetno…. Izza vogala sta, od nekje, prišla dva tipa, in eden od njiju, moj bog… Verjetno je bil eden lepših moških, kar sem jih videla, takrat…. Kasneje sem ga videla še mnogokrat, ampak nikdar več z njim spregovorila besede. Seveda so se moja obzorja z leti malce odprla, ampak vseeno bi lahko rekla, da mu je uspelo ohraniti mesto na lestvici desetih…. Definitivno. Zasedla sta sosednjo mizo in nas z zanimanjem opazovala… Tri tuje mule, ki so se verjetno prav bebavo nasmihale in zardevale… Sčasoma je vstal in se približal naši mizi.
»A je katera od vas Ana iz Ljubljane?«
Odkimavale smo. Jaz pa si seveda nisem mogla pomagati, da ne bi bila duhovita, kot vedno.
»Ne, ampak vseeno vabljen, da prisedeš, hihihi….«
Ena od prijateljic mi je pod mizo povzročila modrico a nogi… Ahhh, mladost in sramežljivost… :)
Tokrat pa… Pogleda mi v obraz in se vidno vpraša podobno, kot sem se spraševala sama. Mislim vidno… Zame je marsikaj vidno, česar drug živ bog ne zazna… Kaj, od kdaj, od kje….Kot bi hotel pozdraviti, pa bi si premislil, ker nisem dala nikakršnega povoda za to… In odide mimo. Vprašam se kako se mora človek počutiti, če je tako lep, če si na to navajen… Sama nikdar nisem bila ravno lepa. Na meni so druge reči. Energija, sposobnost verbalizacije in gibanje. Verjetno gre bolj za neke vrste magnetičnost, kot lepoto, kar pa ni nujno slabše. Vprašam se, kako je, če moraš celo življenje od sebe odganjati trope žensk.
Med vsem tem razmišljanjem in prestopanjem na plesišču, se mi uspe hipno zaplesti z nekim tipom. Sicer simpatičnim, a zasenčenim, s spominom na obraz, ki me je prej presenetil… Smešno. Zadnje čase, na teh plesnih dogodkih, do mene prihajajo tipi, ki mi v pozdrav ponudijo izproženo, stisnjeno pest. Vprašam se, ali je to kakšna posebna fora, ki zanjo ne vem… Le gib z roko naredim. Gib valovanja, ki ga sam lepo ponovi in nadaljuje. Dovolj za mravljince. Nekaj neverbalno preskoči. Ujemanje, oziroma skladnost. Razumevanje, če hočete, ampak pri meni, ki ničesar ne iščem, gre le za trenutek. In stoji zraven mene, kot bi kaj pričakoval. Vem kaj. Pričakuje pozornost, pa se mi ne ljubi. Torej sčasoma odide, pogled pa ima ves čas polovično v mojo smer. Pozornost me zabava kot vedno. Lagala bi, če bi rekla, da ni poživljujoče. Včasih se prav hranim z njo. Ker vem, da imam v sebi ogromno tega vleka, tega prvinskega pletenja mrež, če se le malce odprem… Če si pustim biti malce objestna... In oh in sploh, življenje je lahko precej zanimivo, če si pustim. No, na kraju se vseeno zaklepetava. Sprašuje me kam zdaj in mi sledi ven na cigaret, kjer se s še nekaj ljudmi dokončno zataknemo, ker nas zaklenejo iz lokala. Smejem se. Pogledam na uro. Res je že pol treh. Tip odide, pride moje pleme, prav vsi… Ljudje se nabirajo in začne se veselo kokodakanje in smeh. Eden od trenutkov, ki jih ljubim… Smeh, tik pred zaključkom. Tisti utrujen in iskren, ko ni več nikakršnih zavor… Sedim na, z lesom oblečeni škarpi in kratko krilo se mi dvigne visoko na stegna. Vseeno mi je. Trenutno sem v telesu, ki me na nikakršen način ne moti ali ovira. Potem pa vidim tisti lepi obraz, z lepim, visokim telesom (da je lepo samo sklepam, ampak sem prepričana, da tudi je), kako se pijano opoteka v mojo smer in se postavi zraven mene. Nasmehne se. Negotovo se nasmehnem nazaj. Če česar ne maram je, da nekdo čaka, da bom pričela debato. Torej je ne. Pogovarjam se z ljudmi okrog sebe, se smejim določenim neumnostim trenutnih klovnov in čutim prisluškovanje od strani. Ponovi frazo, ki sem jo pravkar izrekla in začne prepevati neko pesem, v kateri se ta fraza ponavlja. Zabava me, tako očitno pijan in tako očitno odločen obtičati prav tam, zraven mene. Roki poravnam v naročju in se prijazno ozrem proti njemu. Tisto nasmihanje… Otroško? Na nek način zelo nedolžno? Tako toplo človeško, se mi je zazdelo… Polno nedoločene nesigurnosti. Bolečine? Ne vem zakaj pijanost povezujem z bolečino... Sem prav razbrala tisto kar je prišlo skozi sramežljiv nasmeh? Z roko seže proti mojim dlanem, pa se me ne dotakne. Vem, kaj hoče. Popolnoma jasno mi je. In ne vidim razloga zakaj ne. Pred vsem, kot človek, niti ne kot ženska. Kot človek, ki se odpre človeku zraven sebe, odprem dlan in mu pustim tisti dotik. Primem ga za roko. Impulzivno. Nič seksualnega ni v tem, še. Le odprto spoznavanje energije človeka. In brez zadržkov, neupoštevajoč norme ali obraze, njihove sodbe, misli… Z veliko radovednosti. Z obema rokama me zelo nežno prime in se pri tem pijano maje. Jasno mi je, da v tistem trenutku lahko dosežem vse kar hočem, pa mi ni do tega. S pretirano pijanimi, vezanimi moškimi ali otroci se ne zapletam. Nepisano pravilo. Boža me. Mojo roko si nese k obrazu in me poljubi na dlan. Pogleda me s tistim nasmehom. Opravičujoče in sramežljivo, če prav razbiram. Vedno je namreč možnost, da naletim na igralca, ki se lahko meri z mano in mojo mentalno kapaciteto. Nič neprijetnega ni, nič, kar bi me odgnalo. Sedim tam, bingljam z nogami, najlepši moški daleč naokoli me drži za roki, kot, da mu gre za življenje in mi glavo nasloni na ramo. Ljudje okrog, malo zadržano in presenečeno gledajo, a vseeno mi je. Konec koncev, je to kar se mi dogaja, nekaj predvsem zelo človeškega. Pred vsem drugim. Ne znam dobro opisati. Le naklonjenost in čudno mirna toplina. Opoteče se in pijano zaniha naprej. Ulovim ga, tako, da lahko spet za silo vzpostavi ravnotežje in se mu smejem. Sploh se ne pogovarjava. Obletavata ga dve ženski, ki bi očitno zelo radi bili na mojem mestu… Ampak nista jaz. In nista tako samostojno samozadovoljni, nista tiho in nista mirni… No, vsaj tako se jaz počutim, če se primerjam z ostalim. Ker mi ni ničesar treba. Ničesar ne potrebujem, ničesar ne obžalujem pretirano, za ničemer ne grabim. Počutim se precej trdno in hkrati mehko v tej trdnosti.
Prijatelji se odpravljajo domov. Vem. Če ostanem še pet minut, se bo zgodilo nekaj, kar ne bo ok… Vstanem. Postavim se predenj in se mu smejim. Z rokama mi gre pod jakno, na boke in potuje do pasu. Dotik me zmehča, do tališča. Mravljinci. Želja. Občutek njegovega telesa. Rahlo ga odrinem. Približa se mi in me poljublja po vratu. Zavzdihnem. Liza, dovolj. Premakni se. Tip je pijan ko klada.
»Domov moram,« mu rečem.
Le gleda, brez besed in brez izraza.
Obrnem se že, potem pa si premislim. Naredim naslednjo impulzivno stvar. Ker lahko. Ker se zdi naravno. Ker si želim. Vrnem se k njemu in ga poljubim. Mehko in počasi. Usta na usta. Ne zaližem, ampak le nakažem. Tokrat opazim izraz. Odpre oči, strese z glavo, in reče uff…
Liza, briši domov.
Grem in se ne oziram.
Prijateljica v avtu mi reče:
»Kaj pa je bilo tisto prej, s tistim tipom?«
Nasmehnem se. Zaznam noto zavisti. Ker sem tako neobremenjena. Ker ne delam stvari, kot bi se pričakovalo.
»Malo ljubezni.«
»Itak, če je bil pa koma pijan.«
Hvala prijateljica. Točno to človek rabi. Nikar ne podcenjujmo taktičnosti. In… Koliko časa še, koliko časa boš tekmovala z mano…?? Imaš moškega, ki sem ga v življenju najbolj ljubila… In jaz sem ok, jaz sem sprejela. Vseeno mi je. Prav mi je. Jaz sem ti prijateljica. Njega lahko stlačiš v škatlice in okvirje…. Če si pusti… Mene pa ne bo nihče… Preživa sem in prepolna. Pusti me živeti moje »ljubezni« na svoj način. Svobodno in brez obsojanja.
Apr 16, 2017
