Članek
Rare done (level II), ali ob letu osorej
Objavljeno Apr 16, 2017

Točno leto je okrog in ponovno se je pripetila tista posebna priložnost, ko se ženska dotera in se pusti povabit na večerjo… Hja, res je, letos nisem hodila po restavracijah. Sploh ne. Nekako me niti ne vleče. Pomislim, kako se časi spreminjajo… Pa ne samo časi, ampak tudi vsebina misli, ki se pod njimi vdaja, kot dobro uležano testo… Letos sem sploh v nekakšnem čudovito letečem občutku. Metuljasto. Vsak dan vzamem posebej, ne zatikam se, da ne govorimo o metuljčkih v trebuhu :)…. V zadnjih mesecih sem toliko izgubila, da ne bom nikdar več enaka… A vseeno čutim, da sem dobro.

No, pa začnimo od začetka. S prijatelji sedim v restavraciji. Nekam sumljivo dobre volje so vsi. No, slavljenec itak, kaj ne… Ampak navajena sem na muhe in muhice nekaterih prisotnih, ki pa jih tokrat za čuda še ni. Upedenana sem, ja. In počutim se dobro. No, za odtenek manj zverinsko, kot leto poprej, ampak dobro na čisto drugačen način. Zdi se mi, da sem izpustila tisti trd občutek in postala bolj ženska. Prepuščam se. Teden, dva nazaj, sem resno razmišljala o tem, da bi nehala jesti meso… Redna meditacija ti to naredi, kaj pa vem… Zavedanje celote postane drugačno… Niti ne gre za živaloljubno zadevo, pač pa za upor določene vrste in zavzemanje odgovornega prostora v ustroju. Makro-mikro in podobne zadevščine, ki pa jih zdajle resnično ne bom razlagala, da ne bi tega zapisa prekomerno zapletla z nečim, kar še meni sami ni popolnoma jasno…

Gledam meni in mi ni do pizze. Po pravici povedano, do pizze mi je redko, vse od kar sem se vrnila iz Italije, jo sicer spet jem, kar ti omenjena država definitivno povzroči, namreč, da se zaljubiš v pizzo, ampak… No, moj stil prehranjevanja je tak, da mi ravno pizza, nekako ne pade v opis najljubših ali najpogostejših jedi… Ker smo pozni, natakar sporoči, da imamo poleg pizz na izbiro le še T-bone, ali biftek, kar pa seveda pri meni povzroči takojšnje odobravanje in poblesk podočnika… Tokrat v svetlobi luči, ker letos ni sveč. In ni kelnarjev, ki bi me ob tem občudujoče gledali, le nek malce vzvišen fičfirič je, ki se obnaša, kot, da mu je vse na svetu jasno. Seveda naročim biftek. Rare done, obvezno, tokrat to nalašč poudarim. Ostali za mizo me posnemajo, zabavno se mi zdi, kako sem v svojo družbo uvedla pol surovo meso, a seveda nihče ni tako pogumen kot sem očitno sama. Ostali preferirajo medium ali well done.

Kar nekaj časa traja, vmes zunaj kadimo. Oklepam se svoje steklenice piva, kar je zame precej nenavadno, a sem se tako odločila, ker sem imela v petek, po kozarcu nekega belega vina precej čudno reakcijo… Ob tem dodam: Ne kupujte poceni belega vina, sploh pa ne v Lidlu, Hofferju, ali Eurospinu… To občasno naredi eden od mojih roditeljev in vsakokrat je napaka. Sumim, da so taka vina za veleprodajo, umetno narejena in polna kemije… No, vsaj žvepla.

Končno je hrana nared in z velikim zadovoljstvom, na svojem krožniku ugledam čudoviti kos mesa, debeline kakšnih 4 cm, že na prvi pogled je očitno, da mi ga kuhar tokrat ni "prijazno" prepekel. Zarežem in občudujem mehkobo, skozi katero se nož malce težje prebija, kot, če bi rezala navaden podplat od zrezka. Dejansko jem surovo meso. Surovo, s tanko skorjico koagulirane beljakovine okrog. Kar samo, brez krompirja ali kruha, le nekaj špargljev je, dva kosa bučke na žaru in popečen tržaški radič… Zavoham vonj po mesu in začutim nekaj podobnega, kot endomorfine. No, nek določen rush že je, če si seveda upaš prek predsodka… In oh… To sama tako rada počnem. Predsodke sovražim. Sovražim tudi vse kar je »treba«. Ta jed je obredna. Pol ure ne vem dobro kaj se okrog mene godi. Seveda se pogovarjam, ampak precej površno, ulovim zgražanje z desne, očitno soseda za mizo ne prenese pogleda na moj krožnik… Sicer ne vem zakaj, saj krvi ni… Le tista temno rožnata mehkoba… Ki me, ne vem zakaj, spominja na ustnice… In zadovoljstvo prijatelja, ki mi sedi nasproti in občudujoče reže svoj medium done. Izkaže se, da je tudi T-bone, prej malo pečen, kot prepečen… Vprašam se ali ljudje dejansko cenijo to kar pravkar jedo, tako kot jaz, ali je vse skupaj le ena velika šarada in prikimavanje, zavoljo neke vrste mode, ali trenutnega trenda? Kakorkoli… Če sem v vlogi trendsetterja, me veseli, da kdaj kam vpeljem malo kulture. Ker tukaj gre definitivno, pa četudi vem, da bi mi marsikateri vegetarijanec z veseljem kaj vrgel v glavo, za kulturo prehranjevanja. S prtičkom si varnostno potapkam okoli ust in čutim tisti objestni kick v želodcu. Verjetno se nasmiham sama sebi. Misli o življenju brez mesa prestavljam na naslednjo meditacijo.

Nekaj ur kasneje, po enem že oddelanem koncertu, odhajamo na drugi koncert. Prvi ni bil hudo zanimiv, pa čeprav so preigravali Morphine, samo pomislite… Ne vem če kdo dejansko razume kakšna redkost je to…. Ampak žal, komad, ki mi je sicer tako všeč, so uspeli le neelegantno uničiti. Matr, ne moreš nadomestiti saksa z električno kitaro… V resnici vem o glasbi precej, le, da se mi navadno  ne ljubi o tem razpravljati. Moji možgani nenehno primerjajo. V sekundi po uvodnem taktu določim za kateri bend gre, ali potegnem najbolj noro primerjavo v ritmu, občutku ali tonu… Svojim nekdanjim glasbenikom sem po posluhu uglaševala kitare itd…

No, drugi nastopajoči, na drugi lokaciji, pa se je očitno tudi že izpel, a vseeno tam ostanemo. Vseeno mi je. Muziko vrti nek musliman, baje da imigrant, kar je čisto kul, ni pa tudi nekaj zaradi česar bi človek ravno skakal v luft… Mislim, fino je, da imajo glasbeniki možnost, da delajo, služijo denar, ustvarjajo, pa čeprav v drugi državi... Ampak to je fino za vsakogar. Sprejmem kot nekaj samo po sebi umevnega, brez, da bi zaradi tega padala okrog. Opazujem ljudi okoli sebe, med tem ko plešem na tiste arabsko-turške antiritme, mislim plešem, bolj migam… Opazujem stvari, ki so skrite, vsaj ljudje mislijo, da so… Nesigurnosti, nesamozavesti, žalosti, zakrite v alkohol, glasbo in verjetno še kaj drugega… Potem pa se vame zazre znan obraz. Ne prepoznam ga takoj. Prva stvar, ki jo zaznam, je le nekaj estetsko silno prijetnega… Skeniram, najprej mi pade v glavo neka davna ljubezen, nedolžna romanca… Pa so lasje presvetli... Brada deluje neobičajno. Sklenem, da gre verjetno za nekaj, česar prej ni bilo. Potem pa me spreleti praspomin na najstniška leta in dan, ko sem prešpricala šolo in se s prijateljicami z vlakom odpravila na izlet v bližnje mesto… Sedele smo v nekem lokalčku, vsaka ob svojem pivu, verjetno…. Izza vogala sta, od nekje, prišla dva tipa, in eden od njiju, moj bog… Verjetno je bil eden lepših moških, kar sem jih videla, takrat…. Kasneje sem ga videla še mnogokrat, ampak nikdar več z njim spregovorila besede. Seveda so se moja obzorja z leti malce odprla, ampak vseeno bi lahko rekla, da mu je uspelo ohraniti mesto na lestvici desetih…. Definitivno. Zasedla sta sosednjo mizo in nas z zanimanjem opazovala… Tri tuje mule, ki so se verjetno prav bebavo nasmihale in zardevale… Sčasoma je vstal in se približal naši mizi.

»A je katera od vas Ana iz Ljubljane?«

Odkimavale smo. Jaz pa si seveda nisem mogla pomagati, da ne bi bila duhovita, kot vedno.

»Ne, ampak vseeno vabljen, da prisedeš, hihihi….«

Ena od prijateljic mi je pod mizo povzročila modrico a nogi… Ahhh, mladost in sramežljivost… :)

 

Tokrat pa… Pogleda mi v obraz in se vidno vpraša podobno, kot sem se spraševala sama. Mislim vidno… Zame je marsikaj vidno, česar drug živ bog ne zazna… Kaj, od kdaj, od kje….Kot bi hotel pozdraviti, pa bi si premislil, ker nisem dala nikakršnega povoda za to… In odide mimo. Vprašam se kako se mora človek počutiti, če je tako lep, če si na to navajen… Sama nikdar nisem bila ravno lepa. Na meni so druge reči. Energija, sposobnost verbalizacije in gibanje. Verjetno gre bolj za neke vrste magnetičnost, kot lepoto, kar pa ni nujno slabše. Vprašam se, kako je, če moraš celo življenje od sebe odganjati trope žensk.

Med vsem tem razmišljanjem in prestopanjem na plesišču, se mi uspe hipno zaplesti z nekim tipom. Sicer simpatičnim, a zasenčenim, s spominom na obraz, ki me je prej presenetil… Smešno. Zadnje čase, na teh plesnih dogodkih, do mene prihajajo tipi, ki mi v pozdrav ponudijo izproženo, stisnjeno pest. Vprašam se, ali je to kakšna posebna fora, ki zanjo ne vem… Le gib z roko naredim. Gib valovanja, ki ga sam lepo ponovi in nadaljuje. Dovolj za mravljince. Nekaj neverbalno preskoči. Ujemanje, oziroma skladnost. Razumevanje, če hočete, ampak pri meni, ki ničesar ne iščem, gre le za trenutek. In stoji zraven mene, kot bi kaj pričakoval. Vem kaj. Pričakuje pozornost, pa se mi ne ljubi. Torej sčasoma odide, pogled pa ima ves čas polovično v mojo smer. Pozornost me zabava kot vedno. Lagala bi, če bi rekla, da ni poživljujoče. Včasih se prav hranim z njo. Ker vem, da imam v sebi ogromno tega vleka, tega prvinskega pletenja mrež, če se le malce odprem… Če si pustim biti malce objestna... In oh in sploh, življenje je lahko precej zanimivo, če si pustim. No, na kraju se vseeno zaklepetava. Sprašuje me kam zdaj in mi sledi ven na cigaret, kjer se s še nekaj ljudmi dokončno zataknemo, ker nas zaklenejo iz lokala. Smejem se. Pogledam na uro. Res je že pol treh. Tip odide, pride moje pleme, prav vsi… Ljudje se nabirajo in začne se veselo kokodakanje in smeh. Eden od trenutkov, ki jih ljubim… Smeh, tik pred zaključkom. Tisti utrujen in iskren, ko ni več nikakršnih zavor… Sedim na, z lesom oblečeni škarpi in kratko krilo se mi dvigne visoko na stegna. Vseeno mi je. Trenutno sem v telesu, ki me na nikakršen način ne moti ali ovira. Potem pa vidim tisti lepi obraz, z lepim, visokim telesom (da je lepo samo sklepam, ampak sem prepričana, da tudi je), kako se pijano opoteka v mojo smer in se postavi zraven mene. Nasmehne se. Negotovo se nasmehnem nazaj. Če česar ne maram je, da nekdo čaka, da bom pričela debato. Torej je ne. Pogovarjam se z ljudmi okrog sebe, se smejim določenim neumnostim trenutnih klovnov in čutim prisluškovanje od strani. Ponovi frazo, ki sem jo pravkar izrekla in začne prepevati neko pesem, v kateri se ta fraza ponavlja. Zabava me, tako očitno pijan in tako očitno odločen obtičati prav tam, zraven mene. Roki poravnam v naročju in se prijazno ozrem proti njemu. Tisto nasmihanje… Otroško? Na nek način zelo nedolžno? Tako toplo človeško, se mi je zazdelo… Polno nedoločene nesigurnosti. Bolečine? Ne vem zakaj pijanost povezujem z bolečino... Sem prav razbrala tisto kar je prišlo skozi sramežljiv nasmeh? Z roko seže proti mojim dlanem, pa se me ne dotakne. Vem, kaj hoče. Popolnoma jasno mi je. In ne vidim razloga zakaj ne. Pred vsem, kot človek, niti ne kot ženska. Kot človek, ki se odpre človeku zraven sebe, odprem dlan in mu pustim tisti dotik. Primem ga za roko. Impulzivno. Nič seksualnega ni v tem, še. Le odprto spoznavanje energije človeka. In brez zadržkov, neupoštevajoč norme ali obraze, njihove sodbe, misli… Z veliko radovednosti. Z obema rokama me zelo nežno prime in se pri tem pijano maje. Jasno mi je, da v tistem trenutku lahko dosežem vse kar hočem, pa mi ni do tega. S pretirano pijanimi, vezanimi moškimi ali otroci se ne zapletam. Nepisano pravilo. Boža me. Mojo roko si nese k obrazu in me poljubi na dlan. Pogleda me s tistim nasmehom. Opravičujoče in sramežljivo, če prav razbiram. Vedno je namreč možnost, da naletim na igralca, ki se lahko meri z mano in mojo mentalno kapaciteto. Nič neprijetnega ni, nič, kar bi me odgnalo. Sedim tam, bingljam z nogami, najlepši moški daleč naokoli me drži za roki, kot, da mu gre za življenje in mi glavo nasloni na ramo. Ljudje okrog, malo zadržano in presenečeno gledajo, a vseeno mi je. Konec koncev, je to kar se mi dogaja, nekaj predvsem zelo človeškega. Pred vsem drugim. Ne znam dobro opisati. Le naklonjenost in čudno mirna toplina. Opoteče se in pijano zaniha naprej. Ulovim ga, tako, da lahko spet za silo vzpostavi ravnotežje in se mu smejem. Sploh se ne pogovarjava. Obletavata ga dve ženski, ki bi očitno zelo radi bili na mojem mestu… Ampak nista jaz. In nista tako samostojno samozadovoljni, nista tiho in nista mirni… No, vsaj tako se jaz počutim, če se primerjam z ostalim. Ker mi ni ničesar treba. Ničesar ne potrebujem, ničesar ne obžalujem pretirano, za ničemer ne grabim. Počutim se precej trdno in hkrati mehko v tej trdnosti.

Prijatelji se odpravljajo domov. Vem. Če ostanem še pet minut, se bo zgodilo nekaj, kar ne bo ok… Vstanem. Postavim se predenj in se mu smejim. Z rokama mi gre pod jakno, na boke in potuje do pasu. Dotik me zmehča, do tališča. Mravljinci. Želja. Občutek njegovega telesa. Rahlo ga odrinem. Približa se mi in me poljublja po vratu. Zavzdihnem. Liza, dovolj. Premakni se. Tip je pijan ko klada.

»Domov moram,« mu rečem.

Le gleda, brez besed in brez izraza.

Obrnem se že, potem pa si premislim. Naredim naslednjo impulzivno stvar. Ker lahko. Ker se zdi naravno. Ker si želim. Vrnem se k njemu in ga poljubim. Mehko in počasi. Usta na usta. Ne zaližem, ampak le nakažem. Tokrat opazim izraz. Odpre oči, strese z glavo, in reče uff

Liza, briši domov.

Grem in se ne oziram.

Prijateljica v avtu mi reče:

»Kaj pa je bilo tisto prej, s tistim tipom?«

Nasmehnem se. Zaznam noto zavisti. Ker sem tako neobremenjena. Ker ne delam stvari, kot bi se pričakovalo.

»Malo ljubezni.«

»Itak, če je bil pa koma pijan.«

Hvala prijateljica. Točno to človek rabi. Nikar ne podcenjujmo taktičnosti. In… Koliko časa še, koliko časa boš tekmovala z mano…?? Imaš moškega, ki sem ga v življenju najbolj ljubila… In jaz sem ok, jaz sem sprejela. Vseeno mi je. Prav mi je. Jaz sem ti prijateljica. Njega lahko stlačiš v škatlice in okvirje…. Če si pusti… Mene pa ne bo nihče… Preživa sem in prepolna. Pusti me živeti moje »ljubezni« na svoj način. Svobodno in brez obsojanja.

 

 

Uf... Cel žur, vidim :D. kar malo psihotično tole postaja....Matr, mate eni časa, da se ukvarjate z nekim zapisom ene zblojene (mlade? nemlade?), ženske :D... A kar debata, al kaj... :D No, očitno je samo to, da se mi očita iskanje pozornosti, hkrati mi jo pa rade volje poklanjate... Že kar skoraj pretirano, lol Go figure that... Pozdravček in poljubček!*** https://www.youtube.com/watch?v=2JGF2UfBJUw

Hikhik, :). ... Ljudje so me vedno zanimali. Neizmerno. Ampak to od daleč, od blizu redko. Od nekdaj me je fascinirala moč človeške domišljije. Kako si iz nekaj površnih besed ustvariti podrobno zgodbo o človeku, mu prisoditi izmišljene lastnosti, karakterne poteze, celo stanje duha in starost... Zanima me ali taki sploh kdaj pomislijo, da je slika lahko popolnoma drugačna? Pa ne v smislu, da jaz nekoga igram. Ampak v smislu, da se v meni išče nekaj, česar ni (ker tudi to je možnost :)) in, da je nek tekst, zgolj tekst? No... Išče lahko kdor hoče, kar hoče. To ni moja stvar. Samo matr, kakšna izguba osebnega dostojanstva bi bila zame, če bi nekomu takole svinjala po zidu... A se da it še nižje? ;) Low of the lowest, po moje. Neka divja frustracija more bit tam zadaj... Samadhi, lol!! :D V tem zapisu nisem nikogar užalila. Prvega omenjenega tipa opišem s simpatičnim, drugega z lepim in pijanim, kolegici povem brez problema v fris, zato tudi napišem, morda edino pri tistih dveh ženskah... Kar pa prav tako ni bilo mišljeno žaljivo... Pijani sta bili, morda še bolj od tistega tipa... Škoda, da ne morem predvajati filma, kot ga jaz vidim... Potem bi bilo jasno, da sem v bistvu še prijazno napisala. Iz sebe in iz lastnega doživljanja lahko počnem kar mi prija. Torej, draga Kimm in ostali troli (če je še kakšen), tako spretna pri zajebavanju... Ne vem kje si se videla v tej zgodbi. Morda v vlogi ene od oboževalk?? Drugače si ne znam razlagati :). Mislim zakaj bi se človek sploh s tako vnemo ukvarjal s kakšnim zapisom... Meni nedoumljivo. Ampak to je tvoj problem. To, da si šla link postat na MON, je skrajno bolno, a veš in prav zavzela si se, jebemti... Hkrati pa... Nič takega ni ven kapnilo, kar bi bilo zame sporno, zato si lahko nekam zatlačiš. Pa da te ne bo razgnalo. No... Če se bodo zdaj kar na enkrat pojavljale še hujše žaljivke in kritike, mi bo jasno kako in kaj... A veš, smešno je, kako hitro se da razločit in razložit vzorec obnašanja :D. Addio. Lp.

*hikhik in tvoji namišljeni junaki, ki se vedno znova prilepite z novim nadimkom. Uživajte še naprej v svojih blodnjah. (ste pa že malo, dolgočasni)

hikhik:)* Ti dam kar prav.Sam mislim,da trol ne zmore doseči samadhi,ker ga njegova očitna omejenost vedno obremenjuje.)***

lp Azra

Sem že prej hotla napisat... Mislm, a veš... MON je pa creme dela creme, lol !!!!

Hahaha, če je PW greznica, za MON pol sploh ni primerne besede! Ampak - nobena reklama ni slaba, tko da...;)

Tut jst ne. Ampak očitno. Mislim, da je Abraham Abram :D.

A to je šlo na MON al kva? Ne štekam lih dobr. Pa kdo je Abraham? Wtf?

ccccc - Marko je komentiral : Kaj točno pa ocenjujemo? Njeno starost, samozavest? :) Punca pač odkrito govori o svojih občutkih in doživljanju. To je vse, kar vidim, mi ni treba ocenjevati. Dogaja se ji, vsaj tako se njen zdi in samo to je tudi pomembno, kako se njej zdi. Vsaj dokler ji štima. Se strinjaš ccccc ? Kje ti vidiš kakšnega Abrahama? PW greznica? Ni videti, da ti smrdi ta greznica.

In btw... Prosim, nauči se vsaj stavek sestavit, kot je treba ;). Jaz nisem niti enkrat samkrat napisala, da mi kdorkoli zavida, sploh ne vem od kje vlečeš...

Čao, Kimm, adijo, kot sem napovedala... A to je nestrinjanje? Svašta... Ne vem, očitno jaz živim v nekem drugem svetu.

Kimm:)* Malo, če ne zelo pokvarjeno se obnašaš do Lize. Mislim,da ti nimaš svojega avtopilita/duše/ skozi življenje in se ukvarjaš z drugimi,,,,, Zame na zelo pokvarjen način.Marko ti je tam lepo odgovoril,če si ga sploh razumel.

To je boljevniška taktika, lol :D. Vedno pozornost do fula in avtomatsko v poziciji obrambe. Potem si misliš, da te nič ne more presenetit :D. Sicer se malo hecam, ma nekaj resnice pa je tudi v tem. Sicer pa obramba velikokrat zapre vse, tudi tisto kar bi sicer lahko prišlo do človeka in mu ne bi prav nič škodilo... Point je v pretočnosti, mislim... In Elastičnosti. That s my battleground. ;) Pod seboj in na sebi, praviš, m? :D

Liza:)* Takšna kot si-si in takšna si mi všeč ! :)D** Ne rabiš nobene obrambe,že tako smo sami sebi veliki omejevalci.Biti iskren do sebe in biti samosvoj vedno zahteva delo . in včasih tudi pod seboj, ali na sebi:)D**

:) Ok. Izstop iz obrambne pozicije. Prav imata. Ampak jaz se pač brez nekega dialoga, težko zacopam. Mogoče, sem pa vseeno premalo meditirala :P.

Ness:)* Vzela si mi besede iz ust. To sem želel tudi sam komentirati. In moj komentar bi bil popolnoma enak tvojemu, Koji kurac bi morali koga vprašati v kaj in v koga se bomo zaljubljali.Če se oziraš na druge.. nikoli ne veš kdo si v resnici.Liza ti samo piši naprej in provociral,da se boš lahko še bolj prepričala v večinsko plitkost ljudi,ki se bojijo živeti.:)**

Ah, pa četudi bi se, kar v prvega pa v vsakega...;) A je še kak boljši občutek? Se mi zdi, da je nekak najbolj luštno tistim, ki se kar naprej zaljubljajo in odljubljajo, pa vse brez drame, čeprav malo zviška gledamo nanje, da so plehki, plitvi. Ampak komu je pa boljše, a? ;)

Zim, hvala ti :).

Ness, itak... Meni so skrivalnice tuje, zato sem tudi tolk časa trmasto zavračala nickname... Jaz pa ne štekam moraliziranja... Ajoooj....Kaj pa mene briga, kaj komu dogaja... Človk še sebe ne šteka dobr, pa bo druge?? Abram, no, me veseli, da sem vsaj to ljubezen uspela stlačit v navednice :D. Upam, da razumeta kontekst. Da ne bo še to na koncu, da sem se zacopala v prvega tipa, ki se malo obeša po meni :D. Ampak načeloma pa, ja. Tisti občutek odprtosti je ljubezen, ja. Prav simpatično je bilo, v resnici :D. Včasih se počutim kot froc :P.

Ness :)* Zadetek v črno. Ljubezen je naša temeljna potreba. :)**

Še en dejavnik je, odsotnost katerega pri ljudeh ne razumem- jaz, če že nekaj sikam, hočem, da se ve, da sem to jaz! Drugače ne vidim smisla ;) Malo ljubezni... kaj pa nam, razen tega, sploh še ostane? ;)

Kdo drug bi doživetje večera popisoval v romanu na 400 straneh. Občutek, da sem tam in opazovalec, je prelep :-)

Maybe... :)

Hm... Še kaj, ja :D. Sm, da dogaja. No, me pa tudi zate veseli, da nisi bil ti ;)

Who was it? :D

Tvoj jezik je vseeno (so to say) bolj izboren :D... Mislim, da bi morala res nablefirat, da bi se zakrila.

To samo ob posebnih prilikah ;). Lol, neee... Ne vem. Nisem resno o tem razmišljala, samo spomnilo me je pa, to pa... :D

Hahaha :D Nastavi še drugo lice! No, sam da je jasno ;) Ker se mi zdi, da ker sem se enkrat ob nekaj obregnila, vse takšno (še zmer) malo meni pripisuješ;)

Vsake tolk moram očitno po gofli dobit, sm kaj ko ne pomaga :D

Sej se mi je zdel, zato pa :D

Me je prav nate spomnilo :P No, ampak sem kar malo vesela, vseeno :D

Ha, not me ;) :D

Abram... :). Ma neka. Sem kar sem. Naj jim grem pač na živce. Meni se zdi predvsem veliko žolča za prazen nič... Se mi pa pojavi vprašaj, kar se tiče daru za pisanje :D. Očitno sem od A do Ž vse tako napisala, da se da lepo ven potegnit najslabše... :D Bom začela taktički ;). Riiight....***

Liza:)* Prav imaš brez veze razlagati .Kdor te ni zaznal v tekstu,kot iskreno in samosvojo,ta te ne bo nikoli.Nesamostijnim gredo vedno na živce samostojni in iskreni ljudje,ki živijo po svoji vesti in volji..Pa še nekaj, tvoje tekočutnosti in resničnega daru za pisanje takšni ne bodo nikoli dojeli. V bistvu so ti zavidni ,da si upaš izraziti sama sebe.:)***

Ojejjej :D. Očitno sem nekoga zadela v živec. Še vedno smo tam?? Da razčistim nekaj (sicer res ne vem zakaj, ma se mi zdi tole skorajda podobno nekemu osebnemu napadu, z osebnim razlogom), ker očitno, ali nisem dovolj jasno napisala (kar je možno)... Ali pa nekdo bere, kot mu paše... Jaz se nisem pravzaprav z nikomer zapletla :). Niti se želela. Če bi imela željo, bi se lahko ;). Ta besedna zveza "hipno zapletla", je bila mišljena na drugačen način (preneseni pomeni pa to...siiigh), kar pa tudi poskušam že v tekstu razložit. Napišem ja, da se mi ni ljubilo več od tega... Groza, kako sem samovšečna! Če pa zaradi tega sem, pa prav. In bom še naprej. "Ta", je bil dovolj pijan in pretirano. Kot prebereš. In kaj zdaj? Kaj tukaj ne štima? Če izpustim okraske- obešal se je po meni, lahko bi se umikala, pa se nisem... Ne vem kaj je zdaj to zaeno moraliziranje :D. Meni je vseeno kaj si misliš, magari da mi manjka pozornosti, lahko si tudi žalostnen/a zaradi tega :D. Nimam zadržkov. Jem surovo meso, občasno uživam v svoji superiornosti in se hranim s pozornostjo, ki jo prekleto znam dobit, če hočem, kot vsak... Kdor reče, da ni tako, laže... Jaz samo ne hinavim. Verjetno je to moteče. To so pač moje projekcije sveta, samo moje. To je jasno. Iz tega se pravzaprav skozi ves tekst delam norca pri sami sebi... Škoda, da vam to uide. No, nevermind... Vsaj strah me ni izrazit nekega momenta, misli, občutka. Bolj me je strah ljudi, ki mislijo, da vse razumejo, magari skozi nekaj sto besed... in da lahko vse popredalčkajo. Tem se (dokaj) uspešno izogibam. Btw... Tole je bilo definitivno moj višek razlaganja. Ne vem koji k se sploh trudim, saj itak ne bo nič zaleglo... Sem pač bitch. Face it. Nadalnje napadanje, gre direkt v koš. Povem. Nimam časa, volje ali energije za ta jajca. Čudno, da ni že kakšen prejšnji tekst tako zmotil ;). Ampak res.

Castaneda Včsaih je več smisla v nesmislu--- kot v smislu. To skušaj razumeti. Liza ti nakazala isto ,ko je zapisala: . O smislu ne bom.. Nima smisla. Dojemaš? Kar se tiče moje moške narave je neoporečno moška,ki ljubi in spoštuje ženske.Intuicija mi govori,da se rad hecaš.;) D*

Intuicija je vse... :D Dokler je samovšečno ne zamešaš z individualno izkrivljenimi projekcijami...

Castaneda (so called), komentar brisat, da preprečim napačno interpretacijo stvari še komu drugemu ;). A veš... pripisi pa te razne čira čara psihološke finte... ;) Ta silna meditacija, ki si jo pograbil/a, je bila hipni cinizem :D Drugič, jaz nisem jedla T-bone-a :D. Tretjič, (level II), v naslovu nekaj pomeni, četrtič, poznonajstniško iskanje samega sebe... Hmmm... Sklepam da si lepo najden/a in pospravljen/a?? :) No, jaz pa, trapa, se kar iščem in iščem... Vsakič ko mislim, da se imam, se izkaže, da sem na nekaj pozabila :D. Ne vem... Nekako se mi dozdeva, da zna biti to moja doživljenjska preokupacija. In hkrati me to veseli. Petič, o jebanju neću... Pa veš, da bi! Kaj ne bi, lol, in bom ko bo, če bo... A je to ful bedno od mene? :) Bi morala svojo spolno energijo prerazporejat za kakšne druge kontemplacije ali vračarije, a Castaneda? Vsekakor pa to ne bo in ni na nivoju "kdorkoli pride mimo". Ja. Izbirčnost velja. Ampak do nje imam vso pravico. Sicer pa itak... Dala vsem- kurba, dala nikomur- princeska, pa izbirčna, pa superiorna, pa kaj vem kaj še vse.... Veš... Ne ljubi se mi več poravnavat glede na to kar mi prileti v fris. To je iskreno. Velike stvari? Kaj pa so velike stvari, čuj? :D Veš kaj... O smislu ne bom... Nima smisla :). Plus, ti si se odločil/a. Moja superiornost mi pa pravi "pusti, pusti"...

Castaneda Ti razumeš žensko naravo? Samo sprašujem in ne mislim nič slabega. Po mojem razumevanju tvojih komentarjev nisi ravno ljubitelj žensk.? :)D Včasih je nesmisel bolj resničen od samega smisla. Lp Ne zameri! :)D

Liza )** Vsak tvoj zapis je zanimivo branje.Tudi ti sama si zanimivo avtentična in sama sebi zvesta. .Ostani takšna.Lp :)*** Tvoj sarkazem je zanimiv ravno zato,ker takšna si,kot si se opisala !***

Čeprav mi to ni v navadi, sem se odločila zadnje komentarje brisati. To pa zato, ker mečejo čudno luč na moj zapis. Hja, takole je: Sicer gledam res precej iz svojega stališča in se zavedam, da je moj smisel za humor marsikomu precej nedojemljive narave.... Siiigh... Ampak v kolikor potencialnemu bralcu uide autocinizem in humor, ki ga stresam direktno nase, ne morem pomagat. V tem zapisu je veliko tem na katerih se lahko zatakneš... Pa naj bo to mesna tematika, "trendsetting", izbirčnost, razumeti se ga pa da tudi v smislu kako, da se smatram za oh in sploh pičko (besedo uporabljam namenoma). No, s tem se ne bom ukvarjala. Ne mentalno, ne verbalno. In tudi zadnjič pripisujem take priloge v obliki komentarja. Vesela sem tistega, ki ujame bistvo zapisa, ampak to je tako, kot v realnem življenju. Velik procent ujame le tisto, kar hoče sam ;). Je pa zanimivo. Vsakokrat, ko sem izrazito ok in napišem nekaj v tem vzdušju, se najde kdo, ki ga zmotim.... :). Verjetno bi morala jokat in jamrat.

Haha... :D. Kul. Tudi tako se da dojet reč, mnja...

Abram :), a veš, da niti nisem na ta način razmišljala o vsem tem? Nekako mislim, da tista pijanost ni imela kakšnega hudega opravka z mano... O njem pravzaprav ne vem ničesar, moj spomin je vezan zgolj na zunanjo podobo...Tudi to, da bi bil v ozadju kak plan približevanja, se mi zdi precej v oblakih... Bolj se mi zdi, da se ga je tip pač napil, kot to ljudje občasno počnejo... Ta klik, ki se je zgodil je bil pač nek čuden trk, tako sem dojela stvar. Btw, tudi sama navadno ljudi ne grabim za roke... :D. Pač trk. Tak trenutni. Ki mine, kakor pride. Je pa zame na nekem globjem nivoju vse povezano... Samo kar se tiče mene same. Ne bom se spravljala v pripisovanje določenih lastnosti, ali v izdelovanje slike o vsem skupaj... To kar opisujem, so samo moje projekcije in hipne zaznave... Druga polovica zgodbe, je pa drugo vesolje. Ja... Marsikaj se začuti, tudi če ne veš zares, ali ne vidiš... Ampak to lahko začutijo le ljudje, ki so malo posebni... Ki si pustijo. Napiši, če boš, me bo zelo zanimalo! :) Hvala! ***

Liza :)** Poznam te ,četudi te fizično nikoli nisem videl.Všeč mi je zapisano in kot ponavadi si mi zbudila spomine. Moram ti povedati,da me je tip,ki si ga opisala kot lepega.. zelo razočaral.Izpadel je navadna mamina ritka. Napiti se je moral,da se ti je upal približati. Sam bi se raje v zemljo pogreznil kot, da bi naredil kaj tako nesamozavestnega. Sam sem se držal navodila svojega očeta,ki mi je rekel ko sem imel 15 let: Sin več žensk kot boš imel, raje te bom imel. Dodal je : Vedi ti si to lahko privoščiš in imel je prav.! Mogoče kdaj zapišem svoja doživetja in izkušnje z ženskami. Vedi : Pravo žensko se začuti,četudi je ne vidiš! Vse dobro ! :)* ****