Hodim mimo tvojega osvetljenega okna in si predstavljam novo mene, novega tebe, čeprav te sploh ne poznam. Nov svet, nova pravila, nove priložnosti. Tebe in mene, ko nisi samo tujec, ki mi kažeš hrbet. Nekje v paralelnem univerzumu se gotovo poznava, saj mi s tvojega okna veje čudna, mehka, grenko-sladka domačnost. Gotovo je vse drugače. Sem tam s teboj, ampak hkrati tudi tukaj in ne vem, da še enkrat obstajam. Morda je vse drugače, le lučka na tvojem oknu sveti enako.