Človeštvo ima problem: podnebne spremembe. Ima pa še enega: lastno psihologijo.

Psihologija vsakdanjega življenja je natančna, rigorozna in neizprosna. Raziskave potrjujejo delovanje psiholoških mehanizmov, na katere je tako rekoč nemogoče vplivati, kar pomeni, da jih ne moremo spreminjati. In skoraj nemogoče je dokazati, da indoktrinacija ljudi ne deluje. Ne deluje na vse ljudi in ne deluje na vse enako, seveda, toda to še ne dokazuje, da ne deluje. Naj zapisano pojasnim in ponazorim z aktualnimi primeri iz vsakdanjega življenja.

Če na primer v ZDA estetizirani in stilizirani kavboj v sedlu, oblečen v pristna kavbojska oblačila, sporoča potrošnikom, da uživa meso sedem dni v tednu, da je uživanje doma pridelanega mesa, ki ga z ljubeznijo in s trdim delom omogočajo pridni, kleni živinorejci, nekaj vsakdanjega in samoumevnega, je že vnaprej jasno, kako se bodo na oglas odzivali številni potrošniki, vzgojeni v kulturi, za katero so zaslužni zlasti rejci domačih živali, ki so za povrh čisto nekaj drugega kot divji bizoni, ki so jih nekoč jedli primitivni Indijanci. In če v Sloveniji naredijo oglas za meso, ki z vrhunsko izdelano grafično podporo sporoča ljudem potrošnikom, da je neka klobasa domača, da je naša in da nam naše paše, je visceralni odziv potrošnikov, ki verjamejo, da človek, ki ne je mesa, sčasom oslabi in zboli, želja po nakupu, to pa dopolnjuje prepričanje, da kmetje prehranjujejo ljudstvo, ki bi jim za to moralo biti hvaležno.

In nosilcev takega odziva niti malo ne zanima sicer razumno sporočilo, da ni dobro jesti preveč dokazano rakotvornega rdečega mesa ter da pridelovanje takega mesa za povrh močno prispeva k proizvodnji metana, ki je potenten toplogredni plin, in terja orjaške količine vode, medtem ko veliko ljudi na tem svetu nima dostopa do čiste pitne vode. Za piko na i poskrbi zanikanje podnebnih sprememb ali pa drugi slogan, ki pravi, da izpusti toplogrednih plinov sploh niso resen problem, če bomo le do leta 2050 poskrbeli za neto izravnavo, kar pomeni, da bomo toliko plinov, kot jih pošljemo v ozračje in oceane, ročno potegnili nazaj in varno shranili v zemljo.

Državnih subvencij za pridelovanje hrane, ki jo uživajo vegetarijanci in vegani, je bistveno, v EU in ZDA tudi do tisočkrat manj kot subvencij kmetom, ki pridelujejo mleko s pomočjo krav in meso s pomočjo udomačene govedi. Na sicer domnevno prostih trgih je zato nemogoče tekmovati s cenami tako subvencioniranih izdelkov, kar pomeni, da povprečni potrošnik, ki je sicer navajen na meso in mesne izdelke ter na propagando, ki pravi, da je izdelek, na katerem je nalepka domače, avtomatično boljši od izdelkov brez take nalepke, skoraj samodejno poseže po bistveno cenejših domačih mesnih in mlečnih izdelkih kakor pa po veganskih, ki so lahko tudi astronomsko dragi in za delavca, ki zasluži povprečno ali celo podpovprečno plačo, nedosegljivi.

Poudarjanje pomena kapitalistične tekmovalnosti na prostih trgih je v takih primerih cinično in sprenevedavo, saj prosti trgi ravno ne predvidevajo državnih subvencij.

Tudi propaganda deluje, sicer je ne bi tako množično uporabljali. Zakaj bi, na primer v ZDA, prepovedali prodajo alternativnega mesa in zahtevali, da je na njem nalepka imitacija, če propaganda ne bi bila pomembna?

Besede so za ljudi kot simbolna bitja očitno pomembne, zato imitacija mesa v potrošnikovi glavi takoj sproži odziv, ki je za prave jedce mesa edini sprejemljiv. Ne bomo namreč jedli imitacije, ki je ponaredek, če pa imamo na voljo pravo meso. Imitacija nečesa pač ni isto kot izvirni, pravi, avtentični izdelek, ki ga cenimo in želimo. Alternativno meso tako zgolj posnema pravo, pristno meso zaklanih živali, po kakovosti se zato ne more primerjati z njim in to ni dobro. O tem se sicer nismo prepričali sami, ampak zagotovo je tako.

Ko bodo podnebne katastrofe še hujše od letošnjih, in take bodo zagotovo že naslednje leto, ko bodo zaradi El Niña temperature oceanov in ozračja prebile plafon, bo zopet drama, ponekod bodo divjali siloviti naravni požari, drugje bodo poplave, ljudje pa bodo pričakovali, da bo država čim hitreje rešila nastale probleme.

Nemogoče je sedeti na dveh stolih, ne da bi se to poznalo.

Dušan Rutar, Filozof in psihoanalitik