Če rečem, da živim, ali to pomeni, da živim hitro, dinamično? Spomini na otroštvo mi pravijo, da živeti ne pomeni čisto nič drugega kot – živeti. Nobenega priganjanja k hitremu življenju se ne spominjam. Ne pomnim, da bi me kdo kdaj k čemu priganjal. Občutek je bil, da sem živel kot otrok in da so od mene pričakovali, da sem otrok – torej to, kar sem tudi bil. V zraku ni bilo priganjanja in ni bilo hitenja. Vse to je prišlo kasneje, z neoliberalnim kapitalizmom, v obdobju, ko nisem bil več otrok. Nenadoma se je zazdelo, da zgolj živeti preprosto ni dovolj. Kot da življenju samemu nekaj manjka, kot da mu moramo človeška bitja nekaj dodati, da bi bilo končno zares vredno besede življenje. Vprašanje pa je, ali je življenje res mogoče prisiliti, da postane hitrejše. Ali je smiselno reki ukazati, naj teče hitreje, vetru, naj piha hitreje, oblakom, naj bežijo čez nebo hitreje?

Leta kasneje moja profesionalna praksa iz dneva v dan dokazuje, koliko norosti je v takem priganjanju. In ko rečem norost, tudi mislim nanjo. V mislih imam namreč poškodovane ljudi, ki so jih priganjali k življenju, naposled pa so se začeli priganjati še sami, dokler niso postali tako poškodovani, da so se odločili, da imajo vsega skupaj dovolj. A zadeva n žalost še zdaleč ni enodimenzionalna.

Hitrost življenja je namreč postala v kapitalizmu nekakšna vrednota, celo krepost, vrlina, ki se ji človek ne bi smel kar tako odreči in imeti pri tem še čisto vest. Zazdelo se je, da je treba živeti hitro, da ni v redu, če človek ne živi hitro, da je z njim nekaj narobe, ker živi počasi in na način, ki ga je zagovarjal Epikur. Še več. Nastajal in krepil se je vtis, da je najbolje, če človek živi čim hitreje, ne le hitro. In zastavljalo se je vprašanje, kako živeti hitro in še hitreje, kako se tega naučiti. Ali ni hitro življenje nekaj podobnega kot bolj belo od belega?

Ali je lahko nekaj belega še bolj belo? Je lahko temna noč še temnejša? Je lahko najtemnejša, je lahko temnejša od najtemnejše? Obstaja najhitrejše življenje? In v čem je njegov smisel? V čem je sploh smisel besedne zveze hitro življenje?

V orisani perspektivi je mogoče prignati katero koli zadevo do absurda. Življenje je mogoče živeti tako hitro, da postane njegova hitrost absurdna, kar pomeni, da življenje izgublja to, zaradi česar sploh govorimo o življenju.

Človeška življenja imajo mnogo značilnosti. Ena izmed njih je želja. Hitrost življenja se lahko stopnjuje tako močno, da človek nekaj želi in dobi objekt želje tako rekoč tisti trenutek. Ni mu treba čakati na izpolnitev želje, ni mu treba hrepeneti. Nekaj preprosto odpade, zadovoljevanje želje postaja vse bolj absurdno. V naravi želje namreč ni, da je izpolnjena tisti hip, ko se pojavi. Hitrost kapitalističnega življenja pa obljublja natanko to.

Podobno lahko rečemo za povezavo med denarjem in časom. V kapitalizmu je čas denar, to pa pomeni, da ne želimo izgubljati ne enega ne drugega. Hitrost življenja postaja sorazmerna s količino izgubljenega časa in denarja. Večja hitrost pomeni manj izgub.

Količina naj bi torej zagotavljala kakovost. Kdor živi hitreje, živi bolj kakovostno. Le da ni tako.

Nobena raziskava doslej ni potrdila neposredne povezave med kakovostjo življenja in hitrostjo življenja. Zato pa vsakdanje izkušnje potrjujejo občutek, da je priganjanje življenja umetno, da mora obstajati razlog za priganjanje, ki ga v resnici sploh ne želimo.

Izkušnja počasnega življenja potrjuje zapisano. Ne potrjuje neposredne povezave med kopičenjem izkušenj, dobrin, blaga in objektov želje ter izpolnjujočem občutenjem življenja. Potrjuje pa tudi spoznanje, ki ga je tako natančno izrazil Kahlil Gibran v zgodbi Glas mojstra: Kdor išče resnico in jo prenaša ljudem, je obsojen na trpljenje.

Je hitro življenje morda obramba pred iskanjem resnice? Je paradoksna dolga pot, ki vodi stran od resnice in z njo povezanega trpljenja? A zakaj je potem toliko ljudi, ki trpijo še veliko bolj, kot bi trpeli, če bi iskali resnico in jo prenašali drug drugemu?

In bi trpeli veliko manj, če bi se bolj kot hitremu življenju posvečali trpljenju drugega in skrbeli za to, da se nagradimo za to, da preprosto smo.

Dušan Rutar, Filozof in psihoanalitik