Zakonska podlaga za sprejem in financiranje ukrepov dobrobiti živali je pri nas Zakon o kmetijstvu (iz leta 2008 in naprej spremembe in dopolnitve), na osnovi zakonskih določil tega zakona pa je pred enim letom slovenska vlada izdala Uredbo o ukrepu dobrobit živali iz Programa razvoja podeželja RS za odbobje 2014 - 2020 v letu 2016. V bistvu gre za podporo razvoja podeželja, pa ne kar povprek za vse podeželane in vse podeželske živali, ampak za prašiče, govedo in njihove lastnike-kmete. Za čebele in čebelarje ni ukrepov dobrobiti.

Dobrobit živali je sinonim za dobro počutje živali preden jih bomo dobili na krožnike in jih pojedli. Tudi ni zapovedane in financirane dobrobiti za vse pujske in kravice, ampak samo za tiste živali, kjer jih imajo na kmetijskih gospodarstvih v reji vsaj v minimalnem predpisanem številu iz uredbe. Čebele pač ne jemo, morda so prav zato izvzete iz ukrepa dobrobiti živali.

Dobrobit živali sam po sebi je ukrep, ki presega navzkrižno skladnost. Slednja je skupek zakonskih zahtev na kmetijskem in okoljskem področju, za ohranjanje čistega okolja v katerem živimo, varovanju zdravlja ljudi, živali in rastlin. Morda je pot do dobrobiti za čebele skozi paragrafe navzkrižne skladnosti, vsaj z zagotavljanjem zdravega okolja.

Zakonski akti predvidevajo denarje le za dovolj velike kmete in ne za vse od kraja. Revni kmetje pač ne dobijo ukrepa in z njim denarja za svoje pujske in krave, tiste kmetije, ki niso dovolj velike in močne, niti ne morejo kandidirati za ukrepe, niso upravičenci. Če zanemarimo dejstvo razlikovanja po velikosti kmetij in številu živali v reji in zanemarimo še uzakonjeno očitno povečevanje socialnih razlik kmečkih družin s strani izvoljenih evropskih in slovenskih zakonodajnih aparatov, bi se lahko (vsaj živaloljubci) zamislili nad ustvarjanjem različnih pogojev, v katerih se znajdejo rejne živali po različnih kmetijskih gospodarstvih.

Živali vzrejene brez dobrobitnih ukrepov niso vzrejene enakopravno glede na tiste, ki imajo malo več izpusta, več talne površine na posamezno žival, imajo ogrevano gnezdo za mlade pujske in zavesice za zadrževanje toplote, imajo predpisano zgornjo mejo števila v čredi ipd. Na trgu pa je zanje treba plačati precej več, od onih deklasiranih.

Še manj enakopravnosti, še manj pripadajočega dobrega počutja med rejnimi živalmi so deležne čebele. Čebele niti niso v špilu, ni predvidenih ukrepov za njihovo dobrobit, kar je vsaj nenavadno glede na njihovo ugotovljeno ogroženost v svetovnem, evropskem in slovenskem merilu. Kmetijsko ministrstvo pa nič ... morda zato, ker nihče ne priglasi potrebe po dobrobiti čebel v fazi priprave strategije, niti kasneje ne predlaga dopolnitve.

Je že tako, če se nihče ne usaja, če nihče nima nič proti obstoječemu stanju ali ni od nikoder nobenega predloga za izboljšanje stanja, potem je vse v redu, kar se tiče ministrstva. Pot do spremembe vodi torej preko sprememb in dopolnitev že sprejetega Programa razvoja podeželja 2014 - 2020. Predlog za uvedbo nujnih sprememb za čebele mora seveda vključevati navzkrižno skladnost, dobrobit čebel in izenačevanje vseh čebeljih družin, ne glede na finančno moč in obseg čebelarstva njihovega lastnika v izogib zmanjšanja čebeljega fonda za zagotavljanja opraševanja. Le junaka, ki bi se hotel in mogel s tem spoprijeti, bo težko najti, kaj šele plačati.

Znotraj slovenskega čebeljega fonda se že uvajajo tihe prakse z vzpostavljenjem ad hoc razlik med posameznimi čebeljimi družinami, tako so bili do zadnje podpore - 5 € na eno čebeljo družino (1 panj) - zaradi odprave škode, ki je nastala kot posledica obilnega in pogostega dežja v letu 2014 (zmanjšanega medenja), upravičeni le čebelarji z najmanj 20 čebeljimi družinami. Kot bi tistim lačnim čebeljim družinam, ki so imeli premajhne lastnike-čebelarje, ne bilo treba kupiti cukra!

Tiste čebelje družine, ki so bile v lasti premajhnih čebelarjev, so bile izločene iz ukrepa, ker je bila podpora namenjena ohranitvi ekonomske sposobnosti čebelarjev, da nadaljujejo čebelarjenje. Slovenski razvojni trend gre v smeri zagotavljanja razvojnega okolja in podpor za velike kmete in nasploh za velike podjetnike, enako bo tudi v prihodnje v čebelarstvu. Podobne pretekle in polpretekle podjetniške prakse so končale pot na slabi banki ..., ampak to je že politika in ne več živaloljubstvo. Pa vendar ... naj se zamislijo ob zapostavljanju čebel tudi profesionalni čebelarji: če ne bo dobrobiti za čebele, za vse čebele, bodo prav oni potegnili najkrajšo in najtanjšo slamico! Ne bo močne čebelarske verige, če poči ali se zlomi en sam najmanjši člen.

Nastaja namreč že nova čebelarska zgodba, ki jo 'peljejo' veliki čebelarji prevozniki. Veliko jih je, ki bi male čebelarje radi porinili v kakšen kot in imeli mir pred njimi. Ali se bo tako v kotu tudi v resnici končala čebelarska pot malih čebelarjev, je ta hip še v njihovih rokah, dolgo pa ne bo tako. Tudi za izenačitev dostopa do podpor ne glede na velikost čebelarstva je še upanje, a špeglati se bo treba po superorganizmu čebelje družine, sicer ne bo nič. Premalo je imeti čebele rad, čebele rabijo več, potrebne so učinkovitega zagovorništva (svojega čebelarja predvsem!) na področju dobrobiti in zdravstvenega varstva.

Utapljajočemu ni treba storiti nič, če se je sprijaznil z utopitvijo. Utoniti ni problem, problem je plavati iz izplavati in tam šele se vidi ... velikost ... veličina čebelarja.

Reakcija:

http://www.czs.si/objave_podrobno_czs/8085