TIMIJAN: Thymus vulgaris
timijan, vrtni timijan, vrtna materina dušica, timas, pravi timijan

MATERINA DUŠICA: Thymus serpyllum
divji timijan

Timijan, vrtni timijan ali divji timijan, materina dušica? Na prvi pogled ni opaziti razlike med timijanom (Tymus vulgaris) in materino dušico (Tymus serpyllum). Na drugi pogled opazimo, da je timijan horizontalna rastlina, materina dušica pa pokrovna. Timijan gojimo v vrtu, materino dušico pa najdemo na suhih in sončnih mestih, travnikih, vrtovih, gozdnih goličavah ali nabrežinah. Torej: na vrt gremo običajno po timijan, v naravi najdemo materino dušico, eterični olji se razlikujeta, vrtni timijan ima več timola, farmacija ju obravnava ločeno kot dve samostojni vrsti.

Timijan je doma v sredozemskih deželah, na Balkanu in na Kavkazu; gojijo ga v številnih subtropskih regijah. Severno od Alp ne prezimi. Vrste, prilagojene trši klimi, so zimski timijan, gorski timijan in divja materina dušica. Je zimzelena trajnica in raste v obliki pokončnih grmičev.

Timijan tvori z razvejanimi in pogosto olesenelimi vejami majhen grm, visok od 20 do 40 cm. Majhni, ozko linearni do eliptični lističi so na spodnji strani dlakavi, po robu pogosto zviti in na kratkem peclju s prilističi razporejeni drug nasproti drugega. V zgornjih listnih pazduhah majhni rožnati cvetovi tvorijo bujna vretenca. Vsa rastlina prijetno aromatično diši. Majhna okrogla semena raznašajo mravlje. Timijan cveti od junija do septembra. Na vejicah izraščajo listki, ki jih le osmukamo in jih ni treba rezati. Posušen ohrani vonj in okus.

Pred mnogo leti sta živela ubožna toda poštena človeka, ki sta imela edino hčer Ančiko. Bila jima je v veselje in žalost; veselje, ker je bila zala in dobra deklica, žalost, ker je oče in mati zaradi prevelikega uboštva nista mogla vzgajati tako, kakor bi jo bila rada. Ali to še ni bilo vse. Nenadoma se pritepe v oni kraj, kjer so živali Ančikini roditelji, črna kuga. Prva žrtev te grozovite bolezni je bila Ančikina mati. Ančika je imela komaj osem let, ko so ji pokopali dobro mater. Sirota je bila brez tolažbe, in ljudje so jo videli pogostoma na materinem grobu. Oče zaradi obilega dela ni mogel pogostoma na pokopališče, zato je bil materin grob zapuščen in pust, ker Ančika še ni znala saditi cvetic. To se je milo storilo samemu Bogu, in ukazal je, da so na materinem grobu vzrasle same majhne in lepo dehteče cvetice. Ko jih je Ančika prvič ugledala na materinem grobu, bila jih je močno vesela. Takoj odhiti po očeta, in tudi oče mora ž njo na pokopališče. Ančika pokaže očetu te majhne rožnordeče cvetove in vpraša:
»Je li, oče, kako so lepi? In kako se imenujejo te nežne cvetice?«
Oče, ki še nikoli ni videl takih cvetic, bil je v zadregi, a naposled je dejal:
»Materina dušica! Ali vidiš, kako je ta cvetičica preprosta, čedna in vendar tako mila in prijetna, kakor je bila plemenita duša rajne tvoje matere!«
Preprosti človek je to prav povedal, in odsihdob se imenuje to cvetje »materina dušica«.

Zgodovinski viri poročajo o timijanu kot eni najstarejših začimbnic, ki ima že od nekdaj močan vpliv na kulinariko, medicino in ljudske obrede. Ljudje ga uporabljamo že preko 4.000 let.

O timijanu je pisal v svojih spisih že Hipokrat, Egipčani so ga uporabljali pri balzamiranju, ker so že prepoznali timijanovo antiseptično in konzervacijsko delovanje, njegova domovina pa so obale Sredozemskega morja. Timijan kot zdravilo omenjajo že Galenus, Aëtius, Dioskurid in Plinij. Najdemo ga pri Albertusu Magnusu, sveti Heldegardi von Bingen in Trotuli.

Starim Grkom je bil sinonim za prefinjenost in ljubkost, kdor je dišal po timijanu, je s tem pokazal, da ima slog.

K nam so ga v 11. stoletju, okrog leta 1100 n.št. Prek Alp prinesli menihi benediktinci. V uporabi je bil divji timijan, vrtni timijan pa je v naših krajih poznan od preloma 12. - 13. stoletja. Zdravilni učinek so odkrili šele v srednjem veku med epidemijo kuge v Evropi. Dandanes je pomembna sestavina v tekočini za shranjevanje anatomskih in botaničnih preparatov, saj sodi med najmočnejše naravne antiseptike, kar jih poznamo.

Po Tschichu izhaja ime Thymus iz stare egiptovske besede tham ali thm, s katero so Egipčani označevali eno od vrst timijana, ki se je uporabljala med drugim za umivanje trupel in za kajenje. Iz nje se je nato grška beseda thymos latinizirala v thymus. Vulgaris je latinska beseda, ki pomeni običajen, navaden. Imena za timijan se včasih prekrivajo z imeni za sorodno divjo materino dušico.

Po drugi različici izhaja botanično ime Thymus iz grške besede thymon, ki pomeni pogum. Prav zato so v preteklosti pogosto timijan povezovali s pogumom in močjo. Rimski vojaki so si pripravljali poživljajočo kopel s timijanom, srednjeveške dame so robce za svoje viteze krasile z motivom timijana, škotski gorjanci so pili timijanov čas, ker so verjeli, da jim vrača pogum in preganja nočne more. V 17. stoletju so Rimljani varili pivo s timijanom za preganjanje plahosti.

V starih časih je štel tudi za pomembno čarovniško rastlino, saj so z njim preganjali skupaj s kugo tudi zle duhove. Recept iz 16. stoletja opisuje timijanov pripravek, s katerim je mogoče videti vile s človeškimi očmi.

Zaradi celotne zgodovine uporabe timijana, še posebej zaradi kuge, se je za timijan prijelo ime antibiotik revežev.

Timijan (in materino dušico) uporabljamo v zdravilstvu, kulinariki, gospodinjstvu in kozmetiki. V gospodinjstvu uporabimo močan prevretek timijana kot razkuževalno sredstvo. Timijan daje značilen okus znamenitemu benediktinskemu likerju. Skupaj s peteršiljem in lovorjem sestavlja začimbno mešanico bouquet garni. Materino dušico največ uporabljamo za čaje, sirupe in v kuhinji, nekoč so jo uporabljali za spiranje ran pri živalih in tudi danes v senu pomaga preprečevati in zdraviti prebavne bolezni pri živalih.

Nabiramo predvsem še neolesenele cvetoče bilke skupaj z listki, od maja do septembra. Grmičke timijana lahko gojimo za nizke žive meje, odličen je v nasaditvah za goste preproge, za poletne šopke ali pa ga posejemo ali posadimo na potke okrog doma, dobro se obnese kot pohodna rastlina. Zlahka ga križamo z drugimi vrstami, zato poznamo na stotine zvrsti timijana (cca 500 vrst), različnih vonjev in okusov, ki jih uporabljamo glede na značilnosti posamezne vrste.

Timijan je proti mrazu odporna trajnica, ki cveti v odtenkih od bele do škrlatne, zrase 30 – 50 cm v višino. Veliko nege ne potrebuje, zato je primeren tudi za vrtičkarje, ki imajo malo časa za vrt. Pred saditvijo je potrebno pripraviti dobro zemljo, voda ne sme zastajati, odstranimo plevele. Med rastjo v suši skrbimo za zalivanje in ga vsake toliko malo prečešemo s prsti in tako prezračimo. Materina dušica cveti v različnih odtenkih lila, roza in vijolične barve, redkeje v beli barvi. Ne timijan ne materina dušica nista zahtevna za vzgojo, z lahkoto ju razmnožujemo in nista občutljiva na bolezni in škodljivce, uspešno pa odganjata mrčes na vrtu. Timijanov vonj odganja listne uši in kapusovega belina.

Na istem mestu lepo raste tri do štiri leta, zemlja naj bo glinasta in peščena, oskrbljena s humusom in apnom. Ustreza mu zavetje na toplih in sončnih legah, ljubi sonce in toploto.

Materina dušica ali Thymus serpyllum je ime za številne samorasle oblike timijana. V obliki polgrma zraste do 50 cm visoko na olesenelih, ležečih ali pokončnih dlakastih steblih z majhnimi, ozkimi, dlakavimi ter sivozelenimi listi. Majhni cvetovi so pecljati in rožnati.

Plazečo materino dušico posadimo med kamenjem v vrtičku. Timijan posadimo v vrstah, spomladi ali jeseni, v medvrstni razdalji 40 cm. Zalivamo ga v suši in okopljemo, če je plevela preveč. Razmnožujemo ga s stebelnimi podtaknjenci ali delitvijo korenin. Spomladi ga lahko tudi sejemo v plitve brazde do 1 cm globoko. Sadike nato presadimo na stalno mesto, približno 35 cm narazen.

Zelišče porežemo ga enkrat ali dvakrat v letu od junija do septembra, 5 cm od tal, brez korenin. Med sušenjem ga obračamo z lesenim orodjem. Timijan lahko žanjemo skozi vse leto, vendar je najbolje, da ga obrezujemo tik pred cvetenjem, saj ima takrat najmočnejši vonj. Če ga ne uporabljamo za pripravo jedi, ga zvežemo v šopek in obesimo v temno ter zračno mesto, da se posuši. Sušimo ga lahko tudi v sušilniku za zelišča na temperaturi, ki ne presega 40 stopinj Celzija, da ne zmanjšamo količine eteričnega olja. A.Vogel uporablja sveže, cvetoče, nadzemne dele biološko gojenega timijana za pripravo alkoholnega izvlečka.

Timijan uporabimo svež ali posušen v čaju, samostojno ali v mešanicah, lahko ga predelamo v sirupe, tinkture, eterično olje … za lajšanje in zdravljenje obolenj dihalnega aparata. Tinkura s spreju je odlično zdravilo pri vnetju grla.

Timijanovo eterično olje se pridobiva s parno destilacijo svežih ali delno posušenih listov in cvetov timijama. Destilacija proizvaja rdeče obarvano olje, ki ima močan, rahlo pikanten vonj. Eterično olje lahko uporabimo v masažnem olju pri revmatičnih bolečinah in nategnjenih mišicah. V različnih oblikah je timijan odličen pri razstrupljanju, v dišeči kopeli ali pa ga preprosto uporabimo za okusno jed, začinjeno s timijanom.

Sirup iz vrtnega timijana: v steklen kozarec s pokrovom nalagamo v plasteh timijan in sladkor. Zadnja plast je sladkor, kozarec zapremo in ga za tri tedne postavimo na sonce. Potem zmes precedimo, cvetove rahlo oplaknemo z malo vode in jo dodamo tekočini. Vse skupaj prekuhamo in dobljeni sirup prelijemo v temne stekleničke in jih shranimo v hladnem prostoru. Sirup uživamo po čajnih žličkah, ali pa ga vmešamo v čaj iz vrtnega timijana ob kašlju ali drugih obolenjih dihal.

Sirup iz materine dušice: vzamemo en del vode in en del sladkorja in počasi kuhamo, preden zavre dodamo drobno sesekljano materino dušico, počasi zavremo in kuhamo še 5 minut, da se zgosti. Za boljšo obstojnost dodamo citronsko kislino. Mlačen precejen sirup nalijemo do vrha s stekleničke, zapremo in hranimo v hladilniku. Sirup uživamo enako kot zgornji sirup iz timijana.

Timijan je spodbujevalec imunskega sistema, povečuje odpornost proti tujkom, ki napadajo telo. Lajša težave povezane s stresom, živčnostjo in nespečnostjo.Raztaplja sluz v želodcu in pljučih, ima močno razkuževalno delovanje, priporočajo ga pri vseh okužbah dihal, astmi, oslovnskem kašlju, pljučnici, pri boleznih želodca in črevesja. Poparek je močan antiseptik in ga zunanje uporabimo za razkuževanje ran in pomaga pri celjenju, notranje pa za boljšo prebavo, odganja gliste … in baje dobro dene pri odganjanja mačka.

Eterična komponenta iz timijana je izvleček timola (antiseptik). Iz timijana pridobimo več timola v drugi polovici poletja. Timijanov je veliko vrst in ti se med seboj razlikujejo tako po videzu, vonju, kot tudi po njihovi kemični sestavi in delovanju. Ta se najbolj izrazi v eteričnem olju. Rastline vsebujejo od 1 – 2,5 % eteričnega olja, njegova kemična sestava (kemotip) pa je odvisna od vrste timijana, nekaj pa nanjo vpliva tudi rastišče in drugi pogoji.

Timijan in materina dušica sta medoviti rastlini in zato pomembni za čebele in divje opraševalce. Čebelarji še posebej timijan radi posadimo v bližino naših čebelnjakov. Drobni dišeči cvetki zelo privabljajo čebele, zato ga sadimo tudi za stimulacijo opraševanja zelenjave v vrtu. Timijanov med iz sredozemskih krajev je eden najbolj cenjenih in zdravilnih medov.

Iz materine dušice in timijana je mogoče pridobivati timol za zdravljenje čebel, timol pa je mogoče pridobivati tudi sintetično in ga dobimo na trgu v obliki brezbarvnih kristalov ali belega kristalnega prahu. V majhnih količinah se nahaja timol tudi v nekaterih medovih (lipov med, med iz materine dušice).

Navzočnost timola v panju čebele vzpodbudi k večji aktivnosti, k pospešenemu iskanju hrane, tako nabiranju medičine kot ropanju. Vonj timola uničevalno deluje na spore poapnele zalege, na pršico Acarapis woodi in na pršico Varoa destructor. Ubija tudi vse stadije voščenega molja. (Auguštin, Meglič, 2007)

Timol je hlapna zdravilna učinkovina, ki se nahaja v pri nas registriranih in dovoljenjih sredstvih za zatiranje varoj Apilife Var, Thymovar in Apiguard. Učinkovina ne predstavlja večjega tveganja za zdravje ljudi, evropska zakonodaja zanje ne predpisuje največje dovoljene mejne vrednosti, poudariti pa velja, da lahko zlasti ob napačni uporabi tudi ekološka zdravila (organske kisline, timol) puščajo v čebeljih pridelkih ostanke (vonj po timolu) ali povzročajo neželene posledice pri ljudeh (alergije, razjede, zastrupitve). (Jurić 2014)

Odločitev za timijan je lahko v prazničnem decembru eden boljših sklepov ali novoletnih zaobljub v dobro zdravja zelenjave v vrtu, zdravja čebel in divjih opraševalcev in … zdravja na duši in telesu nas samih in nam ljubih.