Združenje za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS) in Društvo Alpe Adria Green (AAG), mednarodna nevladna organizacij za varstvo okolja in narave, sta v Murski Soboti pripravila strokovni posvet o možnostih izrabe vode iz reke Mure za namakanje na eni in vodo - oskrbo na drugi strani.
Okoljevarstveni aktivisti, ki ne prihajajo samo iz domače pokrajine in so združeni v Zvezo društev Moja Mura, so strokovno srečanje razumeli kot še en korak za poskus izkoriščanja vodotoka Mure v energetske namene, čeprav predavatelji tega niti z eno samo besedo niso omenili niti v referatih niti v razpravah. Kulturam na poljedelskih površinah v prekmurski ravnici, tudi v neposredni bližini reke Mure, iz leta v leto vse bolj očitno primanjkuje vode zaradi vročinskih valov in pomanjkanja padavin. Reka pa se je zaradi številnih melioracijskih posegov spremenila v hudourniško, zaradi česar se nezadržno znižuje njena gladina kot tudi podtalnica sama. To sta na posvetu ponovila mag. Katja Damij in Božo Dukić, predstavnica ZENS in tajnik.
DEJSTVA
V oceni podnebnih sprememb v Sloveniji do konca tega stoletja je Renato Bertalanič z Agencije RS za okolje zbranim predstavil optimistični, zmerno optimistični in pesimistični scenarij. Do konca stoletja naj bi se temperatura pri nas dvignila od 1 do 6 °C, kar zadeva padavin, pa naj bi se na letni ravni povečale od 20 pa vse do 60 %, vendar bodo neenakomerno razporejene (največ jih bo jeseni in pozimi), enako bo z njihovo intenzivnostjo. Najbolj na udaru naj bi bila vzhodna Slovenija.
V geomorfoloških spremembah toka reke Mure kot posledice človeških posegov (prvi so se začeli že v času Avstro-Ogrske, torej v drugi polovici 19. stoletja) pa
je Aljaž Lesjak (Geofoto Slovenska Bistrica) povedal, da je bil nekoč zelo razvejan vodotok Mure širok tudi do 1,2 kilometra, z regulacijami v eno strugo pa je danes vsega od 60 do 80 metrov. Zaradi tega se je na slovenskih tleh skrajšala tudi skupna dolžina Mure s 70 na 61 kilometrov! Ker je po zadnjih posegih struga reke Mure dobila podobo ravnega kanala, se zaradi globinske erozije vse bolj poglablja oziroma niža nivo gladine vode. Od leta 1974 do danes naj bi se rečno dno poglobilo za kar 60 cm.
Da nov, enotni sistem oskrbe s pitno vodo prinaša lažje obvladovanje tveganj,
varnejšo oskrbo in manjše omejitve v prostoru, zaledje vodovarstvenih območij
(VVO) pa bo lažje nadzorovano, pa je povedal Timotej Pepelnik (Geološki zavod
Ljubljana) v prispevku o gradnji t. i. pomurskega vodovoda, ki zajema vseh
27 pomurskih občin in vključuje 52 vodnih virov.
DVIG PODTALNICE IN ZAPOLNITEV MURINIH MEANDROV
Danijel Magajna iz Solkana, ki ima dolgoletne izkušnje na področju gradbeništva, konstruktorstva in energetike, na vprašanje, zakaj se nenehno niža dno reke, pravi, da odkar je Mura v Avstriji z jezovi energetsko vedno bolj izkoriščena (tam je zgrajenih že več kot 20 hidroelektrarn), se za temi jezovi nabira ves prod, ki ga je reka prej nosila k nam. Sedaj pa deroča Mura prod trga iz struge pri nas, s čimer se vse bolj poglablja.
Pri vsakem povečanju pretokov se iz dna in bregov trgajo vedno drobnejši deli prodnih nanosov. Tudi nivo podtalnice je vedno nižji in tokovi podtalnice so vedno hitrejši, ker so kanalčki (podzemne kapilare) vse bolj strmi. Zato je rodovitna žitnica Slovenije vedno bolj suha in manj plodna. V stranskih rokavih z nekdaj bujnim vodnim življenjem je manj vode, zato je nujen dvig podtalnice in vrnitev vode v njene »divje« meandre, česar brez sonaravno grajenih jezov ne bo.
NAMAKANJE IZ NAMENSKEGA KANALA
Eno od zelo realnih rešitev, da pomurska polja ne bodo več žejna, je podal Uroš Jarc (HSE Invest Maribor). Predstavil je zanimivo 53,77 kilometra dolgo namakalno strugo Mura–Mokoš– Dobel–Črnec–Ledava–Krka–Mura. V večini gre za že obstoječe struge, ki jih bo treba samo povezati in poglobiti. Voda iz namakalne struge s pretokom 7 m3 na sekundo bi omogočila kar 7000 hektarjev namakalnih površin. Namakalni kanal naj bi z vodo iz Mure
»polnili« pri Petanjcih, končal pa naj bi se na mestu, kjer se Krka v lendavskem
kotu izliva v Muro. Dno korita namakalne struge bi bilo široko 2 metra in prav toliko globoko. A brez povečanja pretočnosti profilov ne bo šlo. Za povezavo obstoječih vodotokov in izdelavo 4,3 km dolgega napajalnega kanala Petanjci–Gradišče, kjer naj bi bilo tudi prvo odvzemno mesto za namakanje, bi bilo treba na novo izkopati 27 km kanalov.
Namakalni kanal naj bi bil razdeljen v sedem različno dolgih odsekov: najkrajši
med krajema Gradišče in Murski Črnci naj bi meril vsega 1,19 km, najdaljši Črnec pa kar 19,38 km.
KMETIJSTVA BREZ NAMAKANJA NE BO!
Miran Torič s KGZ Murska Sobota je med možnostmi, od kod vzeti vodo za namakanje v kmetijstvu, prišel do zaključka, da je najprimernejša voda iz Mure, katere je tudi v zadostnih količinah. Zaradi nizke podtalnice in neprimernih voda iz pomurskih akumulacijskih jezer (Hodoš, Ledavsko, Bukovniško, Negovsko, Blaguško in Gajševsko jezero), ki so zamuljena, s premajhnim volumnom in preveč oddaljena od kmetijskih zemljišč, je voda iz Mure, ki ima snežni rečni režim, edina sprejemljiva. A z namakanjem je mogoče doseči dobre rezultate samo ob upoštevanju in izvajanju vse razpoložljive agrotehnike. Z nepravilno izbiro termina in načina na makanja namreč na poljedelskih kulturah lahko naredimo tudi škodo. Ovira za te sisteme so tudi večletni postopki za ureditev potrebne dokumentacije. Branko Virag iz Panvite pozdravlja idejo o vodi, ki bi iz reke Mure prek namakalnih kanalov prispela med suha prekmurska polja. Poudaril je še, da so v Panviti za urejanje dokumentacije za lastna namakalna sistema na 830 hektarjih porabili osem let. A namakanja brez vodnega vira ni in edina, ki to lahko to v velikem obsegu omogoči, je reka Mura.
Branko Virag: »Če bomo v naslednjih 50 letih na pomurskih poljih še želeli pridelovati hrano, bomo morali zaradi dviga temperatur in pomanjkanja padavin v času glavne vegetacije namakati. V nasprotnem bomo vse bolj odvisni od hrane iz tujine. Te pa si ne želimo, saj ne vemo, pod kakšnimi pogoji je pridelana.«
POMISLEKI ALI ŠE KAJ VEČ?
V razpravi so bili s strani članov Moja Mura izraženi številni pomisleki na račun
(ne)dotakljivosti reke Mure. Na vprašanje Sonje Kolbl s Cvena, ki se med drugim ukvarja tudi s kmetijstvom in dopolnilno dejavnostjo, ali je mogoče namakalni sistem zgraditi brez hidroelektrarn, je bilo nedvoumno rečeno, da vsekakor. Torej hidroelektrarne niso pogoj za izgradnjo namakalne struge. Milan Rus s Krapja je imel v zvezi s smiselnostjo namakanja v segmentu siromašenja (spiranja) tanke rodovitne plasti in s tem prodiranja pesticidov in drugih zdravju škodljivih elementov v podtalnico veliko pomislekov. Prepričan namreč je, da bo svet ob Muri dolgoročno na preizkušnji pri zagotavljanju zdrave pitne vode.
Zvonko Križanič iz Hrastja – Mote pa je prepričan, da bi z zgrajenimi pragovi
ali z velikimi skalami v rečni strugi upočasnili tok Mure ter sprožili razlivanje
vode po njenih suhih rokavih. S spreminjanjem Mure kot kanala v razvejano reko bi odločilno prispevali k dvigu podtalnice, preprečili pa bi tudi njeno poglabljanje oziroma odnašanje proda na Hrvaško.
Božo Dukić je dodal, da sta energetska in prehranska neodvisnost med sabo povezani ter da slovenska javnost ne more razumeti, da imajo kmetje ob vodnati Muri sušo.